What if i still care?

OPOZORILO! Blog bo drugačen oziroma bo pisan na malo drugačen način.

He were different. She let her walls come down for him.

Jesen ki se je pričela, ji je prinesla pozabljene spomine na tiste dolge zimske dni preživete v njegovem objemu. Zdelo se ji je kot, da ji sledi na vsakem koraku kot bi bil del nje čeprav sta bila že nekaj časa samo on in ona pozabljena celota preteklosti. In mogoče so imeli takrat prav, ko so ji govorili, da dela napako, vendar je potrebovala ravno to, napako. Nekaj kar ji je dalo ponovno občutek da živi, da je. Potrebovala je oddih od rutine, in seveda so potem prišli dnevi, ki so bili polni obžalovanja pa vendar se je počutila živo. Kot se počutiš živo tisti trenutek po priplavaš na površje in globoko zajameš zrak.

Vendar ga je zadnje dni pogrešala, mogoče ne njega kot nekoga, ki bi ga imela ob sebi kot ljubljeno osebo pač pa njega kot njenega prijatelja, nekoga ki mu zjutraj pošlješ sporočilo samo zato ker čutiš potrebo po tem, da nekomu zaželiš dobro jutro. Nekoga, ki mu lahko zaupaš in se z njim smejiš. In čeprav so jo takšni ljudje obkrožali vsak dan njenega življenja je pogrešala njega, nekaj kar je bilo na njem.

She's not who she were before.

Ljudje smo narejeni tako, da se v življenju izgubimo, in z tem ni mislila da izgubimo ljudi okoli sebe, pač pa da izgubimo sebe, se najdemo, spremenimo in nato spet izgubimo. Zgodba ki nima začetka in ne konca. Ali pa ima le da nikoli ne vemo z čem se začne in z čem konča, pa vendar je imela takšne predstave najrajši. Tiste, ki so ji bile nepoznane.

Ko si ob nekom preveč in predolgo časa postanejo del tebe. In ko odidejo ali se spremenijo ne vemo kdo smo brez njih. Kaj pa če smo ta oseba mi. Vprašanje, ki se ji je tolikokrat porajal v glavi. Kaj se zgodi če smo tisti ki se spremenijo in odidejo mi sami.

But everytime i try to move on, you're right there.

Jesen se je uradno začela in počutim se nekako čudno. In občutek imam, da se me nekaj loteva čeprav sem komaj prebolela prehlad. In ponovno so se začeli dnevi, ko me neprestano zebe. Zdi se mi, da potrebujem nek odklop od vsakdanjega sveta od sveta v katerem živim.
Don't ever let them see you bleed.

Jesen je bila ponovno tu. Rada je imela jesen, mavrična drevesa in sprehodi po gozdu, ko ti pod nogami šumi odpadlo listje vseh možnih odtenkov rdeče, rumene in rjave barve. Pa vendar se je počutila, ko da nekaj manjka. Ali pa je šlo zgolj za občutek. Strah pred nepoznanim.

Things are different now. Everything that used to matter doesn't anymore.

Prsti na roki, ki jih je komaj še čutila so bili ledeno mrzli in živo redeče že skoraj vijolične barve. Lička so imela nežen odtenek rožnate barve, kot da bi narahlo zardela kot to naredi vedno kadar ji je neprijetno. In ledeno mrzel pišč vetra ji je razmršil lase, da so se zdeli kot da že nekaj časa nebi bili počesani. Ob vsakem novem sunku se je močneje zavila v jakno, ki jo je imela na sebi in si želela, da bi se preden je odšla od doma bolj oblekla. Prste, ki jih tedaj ni več čutila in v katerih je imela cigareto je ponesla k ustom ter vase vdihnila dim. Po glavi se ji je podilo toliko mislih, da jih ni več znala uloviti in urediti. Le bile so tam, kot pozabljenje stvari iz otroštva. Pa vendar si je želela uloviti vsakega posebej ga premleti in nato zakleniti v poseben kotiček kamor spada. Zdelo se ji je, da izgublja sebe, da izgublja oblast nad sabo nad tem kar je. Pozabila je kako živeti, ljubiti in biti. Pozabila je preteklost in se naučila, da sedanjosti ne moremo načrtovati, da se ljudje z odraščanjem spreminjamo in da na to nimamo vpliva. Da postanemo nekdo ki ga ne poznamo, nekdo, ki se ga bojimo sprejeti in z njim živeti pa vendar je z nami neprestano. Vsako sekundo večnosti.

Wake me up when september ends.

Ponovno se je začelo obdobje, ko je nedelja najbolj nezaželen dan v tednu.

Občutek imam da se zima približuje hitro, prehitro. Čeprav se je jesen komaj začela se mi zdi, da se že izteka in da vsako najmanjše živo bije čaka na to, da zapade prvi sneg. Nekaj ostrega prebode srce in zaboli bolj kot kdajkoli in vsekakor ni bodalo, je nekaj česar se ne da videti, nekaj česar se ne moreš dotakniti. Nekaj nematerjalnega. Strah? Vendar pred čim, pred dejstvom, da se zdi da bo tokrat zima drugačna. Bolj temna in mrzla. Mogoče celo osamljena. In čeprav se trudim se mi zdi, da nimam oblasti nad mislimi, ki se mi podijo po glavi. Da nimam oblasti nad sabo, svojim telesom, svojimi čustvi.

Mogoče samo zato, ker postanem ljubosumna samo zaradi stvari, ki so moje. Ker sem trmasta kot vrag in ker vse prevečkrat rečem, besedo oprosti. Obnašam se, da mi je vseeno samo zato ker mi pomeni preveč. Preveč preanaliziram najmanjše stvari in izpadem kot največji čudak samo zato, da se zaščitim pred samo seboj.

Philophobia is the fear of emotional attachment; fear of being in or falling in love.

Poznala je občutek, ko si si tako močno želel nečesa, da je bolelo. Bolelo zaradi čustev, ki so divjala v njej. Želela si ga je bol kot si je majhna punčka želela nove igrače za božič. A čeprav ga je imela vedno na dosegu roke le dotakniti bi se ga morala, jo je strah vedno zadrževal pred bolečino. Onadva no nista si bila usojena, on in ona nikoli onadva. Ali pa je bilo vse skupaj samo v njeni glavi mogoče se je njuna ljubezen zdela prepovedana samo njej. Oboževala je noči, sanje ki so se zdele tako pristne tako resnične. Pa vendar bile so le sanje in bila sta le on in ona nikoli onadva.

V vseh pogledih čudovit, pa vendar tako nedosegljiv.

Everytime we talk i fall alittle harder.

Being around him wasn't hard. It didn't hurt. Until now.

Za delček sekunde je bila svobodna, imela je občutek da bi lahko poletele če bi samo razširila roke. A je občutek tako hitro kot se je začel tudi minil. In ponovno je bila sama z svojimi mislimi in vedela je, da bo odplavala. Vedno je oboževala trenutke, ki jih je preživela z njim, pogovore ki sta jih imela. Vedno do sedaj. Bolelo je, bolj kot je mislila da bo. Bilo je toliko stvari, za katere si je želela da bi mu jih lahko povedala. A jih je zadržala zase.

Pridejo trenutki, ko resnično pogrešam nekoga, ki bi me objel in mi rekle, da me ima rad. In pridejo trenutki, ko se sprašujem ali bom sploh še kdaj čutila tiste metuljčke v trebuhu, slabost ki jo čutiš ko vidiš osebo ki ti pomenu vse na svetu. In potem prideš do tja ko ji in veš da je narobe. Kajti ti pa in sta nekaj kar se nebo nikoli zgodilo. In čeprav mi je všeč, da sem se spremenila hkrati sovražim dejstvo, da sem se. Včasih sem se znala odpreti se zaupati nekomu sedaj ne znam, ne upam.Vse kar mi roji po glavi rajši obdržim zase, tako mi vsaj nihče ne more pridigati.

I need to get away, from everything just for a while.

Resnično si želim, da bi lahko. Ironično je kako smo sli ljudje različni in kako nas čas in napake iz preteklosti spremenijo. Včasih sem ji lahko zaupala vse, svoje najbolj skrite želje sedaj pa se zdi kot, da je zamen nekdo ki ga ne razumem več naj se še tako trudim.

Je preveč če si želim nekoga ki bi bil kot jaz. Čuden na nek svoj način.

Rdeča lica in v očeh se je svetilo srce.

Redko, skoraj nikoli se ne zgodi, da bi blog pisala podnevi. Še posebej ne ob 3h popoldne pa vendar, zvečer me nebo doma in nekako že od včeraj zvečer čutim potrebo po umiku iz resničnega sveta. Kajti ko pišem se mi zgodi ravno to odplava nekam daleč, stran od vsakdanje rutine stran od sveta v katerem živim. In ravno danes sem jih slišala nekaj na to tema kako vedno delujem srečna in nasmejana, ko pa berejo moje bloge se jim zdi, da sem najbolj depresiven človek na svet. Kaj če sem res, kaj če je vse skupaj samo maska igra katero igram že tako dolgo, postajam v njej tako odlična da nihče ne opazi. Kaj če je vse skupaj samo laž, ki jo sama sebi in drugim govorim že tako dolgo, da resnično začenjam verjeti v njo. Ampak nekako se mi zdi, da vedno ko pišem odmislim vse to, postanem oseba, ki je skrita nekje v moji duši v najbolj skritem in prašnem kotičku mojega srca, kot da je tam pozabljena in pride na plan samo ob pobegu iz resničnega sveta.

Šibkost, ki jo naredi človeka.

"Ljudje smo prezapletena bitja. Preveč pričakujemo od ljudi, ki nas nočejo in zahtevamo nemogoče, čeprav poznamo dejstva. Ustvarjamo iluzije ki jih pravzaprav ne želimo. Sanjarimo. In potem boli."

Zgornji odstavek, se mi zdi tako resničen, tako pristen in obožujem zven besed, ko si ga preberem potihoma, zase. Je res? Smo ljudje res prezapletena bitja? Ustvarjamo iluzije za katere vemo, da so nemogoče pa jih še vedno ustvarjamo, zgolj zato, da smo srečni, da se za kratek trenutek počutimo kot delček nečesa, kot da nekam pripadamo. Čeprav poznamo dejstva zahtevamo nemogoče. Mislimo, da lahko pozabimo nekoga, ki je kriv za naše mišljenje čeprav nam vedno znova dokazuje, da ima prav. Ko čustva niso več pomembna, kajti vgravirana so v naše misli, po njihovi zaslugi. Dejstvo je da je nemogoče pozabiti nekoga ki tako močno upliva nate.

Zadnji let ptic, sončni zahod in težke misli.

Morda pa imajo vendarle prav, ko pravijo da se začnemo zavedati kaj smo imeli šele ob izgubi le tega. Navezanost. Potrebovala ga je, bol kot je potrebovala zrak. Potrebovala ga je ob sebi, njegovo roko v njeni, njene ustnice na njegovih. Potrebovala ga je bol kot je on potreboval njo. Misel na življenje brez njega jo je navdala z grozo. Bi preživela? Bi bila je močna pa vendar bi si vsak dan znova želela umreti.

Če bi rekla, da vem kako se počuti, bi se zlagala. Občutek navezanosti mi je na nek način tuj, saj sem navezana na ljudi okoli sebe, na starše in prijatelje. Vendar mi je navezanost, ki jo zaznam pri njej tuja. In na nek način me je strah le te. Ko se začnem na nekoga navezovati se umaknem, poiščem kakšen čuden izgovor. Ne dovolim si, da bi se navezala, da bi nekoga potrebovala bolj kot zrak. Kajti boli, ko oseba brez katere ne moreš živeti, odide ostaneš sam, z navezanostjo in bolečino. In na koncu vsi odidejo.

In potem pridejo trenutki, ko hrepenim po tem, da bi me nekdo objel, poljubil in mi rekel da me ima rad. A me je strah tistega, ki pride za tem. Nekako nevem od kdaj imam tak odpor in strah do zvez. In z tem vsekakor ne mislim odpora do zvez drugih. Na nek čuden način me je strah same sebe. Ali pa se mi vse skupaj samo zid, ker tako močno pogrešam nekoga ob sebi, metuljčke v trebuhu,...

http://www.youtube.com/watch?v=mMmSOgF7UgI&feature=related <3