My blog speaks for me.

Trenutno si želim biti v Londonu, kjer poteka premiera zadnjega zdela Harry Potterja.

Občutek imam, da moram pisati, kot bi moje telo imelo neznansko potrebo po tem vendar vedno, ko začnem moji prsti obležijo na tipkovnici brez premikanja. In vse ideje, ki so mi čez dan prišle na misel izginejo. Glava ostane prazna čeprav telo čuti potrebo po pisanju.

Načrt za jutri je, da grem k Lei na rojstni dan in da preživim. In da ne pozabim fotoaparata doma, ker to poletje še nimam nobene slike.

Sanje, ki so se zdele tako resnične, tako blizu. Občutek, ko veš, da nekomu ni vseeno zate, ko veš da nekomu nekaj pomeniš. Objemi, ki so bili vse kar si je lahko želela. Poletje, ki se je bližalo koncu. Oh, kako zelo je sovražila tisti neizbežni občutek, ko veš je nečesa konce in da poti nazaj ni. Občutek ko ostanejo samo spomini, ki z časom  vse bolj bledijo. Dotik njegove kože ob njeno, še zadnji objem v slovo, solza ki mu jo uspe zatreti še preden doseže lice in besede, ki ostanejo neizgovorjene.