Malo prej sem imela po tem, ko mi je Kaja poslala povezavo neke slike iz tekmovanj tiste pri bliske spominov, ko gledaš stare fotografije in se spominjaš posameznih delov le teh. Razdiranje pokalov, vsaka vedno počne neki svojega, kregamo se, skupi jokamo in se smejimo, da nas bolijo trebuhi in nam po licih tečejo solze, smo neresne in svojeglave ampak, ko pa je potrebno smo sestre.
1. ttrenutno si na netu
2. visiš na faceboku
3. zdaj bereš to
5. nisi opazil da št. 4 manjka
6. zdaj preverjaš
7. zdaj se smejiš ker si tak idiot
8. ne moreš se dotakniti vseh zob z jezikom
9. idiot si ker to probaš
10. resnica pod št. 1 je laž
11. spet si idiot ker gledaš kaj je pod št. 1
12. smejiš se ker si dojel da si idiot
Ker sem se za tistih nekaj sekund resnično nasmehnila sama sebi.
Ležala sta sredi jase in zrla v zvezde, ki so sijale nad njima. Zanjo je bil on samo še ena oseba v njenem življenju, ki bo z časom izgubil čar in učinek, ki ga je imel nanjo. Dejanja, spomini in preteklost so jo naučil, da so osebe, ki stopijo v njeno življenje samo začasni. In naučila se je, da se nikoli ne sme prepustiti občutku navezanosti. Ljubezen ji je bila tuja, bila je nekaj kar nikoli ni poznala in si nekako ni želela spoznati. Uživala je v trenutkih, ko je v trebuhu čutila metuljčke in v mednožju ščemenje, vendar je vedela, da so te stvari samo začasne. Ko so občutki izginili je obrnila nov list, pozabila na včerajšnji dan in se predala novim stvarem, katere so jo za tistih nekaj trenutkov naredile srečno.
Attachments leads to expectations and expectations leads to disappointments.
You jump, i jump remember?
Upala sem, da bo to poletje še boljše od lanskega vendar vse kaže da bo slabše. In pogrešam tiste dneve, ko sva bili skupaj jaz in ona in neskončno časa za vse neumnosti, ki sva jih bile sposobne narediti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar