Obarvaj moje življenje z kaosom težav.

Sliši se čudno vendar imajo občutki zame svoj vonj in svojo barvo. Vonj, ki ga čutim, ko zaprem oči in si rečem: čutim.

Sreča ima vonj po sveže pokošeni travi ali knjigi, ki si jo prineseš iz knjižnice. Tisto katero si tako dolgo iskal samo zato bi lahko okusil njeno zgodbo, njene občutke in čustva.

Ljubezen ima opojen vonj po katerem tvoje telo postane omotično. Mešanica maminega parfuma, ki se spominjam iz otroštva in vonjem po morju.

Spokojnost ima vonj po jutru, ki prekipeva od sončne svetlobe, po tistem jutru za katerega veš, da še dolgo lahko poležavaš v varnem zavetju rjuh, ki ti ovijajo telo.

Težko je opisati ali razložiti vendar vsaka stvar, vsako čustvo ima vonj ima barvo ima v sebi neko življenje za katero se mi zdi, da ga lahko opazim samo jaz sama.

Ustavila se je sredi koraka in spremenila smer. Legla je v visoko travo, mehko travo, ki jo je zakrivala pred pogledi oddaljenih ljudi. V daljavi je zahajala sonce in čutila je njegov vonj, njegovo vročino ter hkrati opazovala svetlobo, ki je bila obarvana v rdeče odtenke. Zaprla je oči a rdečkasta svetloba onkraj vek je ostala. Prste je prepleta z travnatimi bilkami in storila kar bi morala že davno. Vdihnila, globo in počasi, da se je njeno telo prepojilo z vonjem in barvami, ki jih ni videla vendar jih je čutila in jih zaznala pomešane z vonjem. Vonjala je travo ki jo je obdajala, svetlobo, ki je žarela v daljavi, srečo in spokojnost. Izdih je odnesel vse radosti vonja in barv, ki ga je čutila. Pa vendar se je počutila tako živo, morda preveč živo. Ali pa tudi ne.

Včasih sem pisala vsak dan. Sedaj se komaj še kdaj spomnim pisati. Kot da besede, ki jih imam v glavi nebi znala več izraziti jih izliti na papir. In po tem vem, da je nekaj v meni umrlo. Košček tistega kar sem nekoč imela, kar sem nekoč poznala.

Sovražim, ko pridejo trenutki ko me ona pozna bolje kot se poznam sama, predvsem zato ker ima vedno prav. In resnično sovražim, da začnem osebo na katero se začnem navezovati odrivati od sebe. Trudim se, da nebi, vendar imam občutek, kot da je to nekaj podzavestnega nekaj kar je v meni, da bi me zaščitilo, pred trpljenjem, ki bi ga občutila na koncu. Konec koncev se vse stvari na neki določeni točki končajo in od ne ostane nič drugega kot praznina.

In včasih so ljudje, ki zjutraj izgledajo najmočnejši tisti, ki zaspijo v solzah. Točko tako kot jaz.