Don't let idiots ruin your day.

Ta teden definitivno ni moj teden. Nekako mi gre že od včeraj zjutraj vse narobe in ko pomislim, da moram še 3 dni zdržati mi postane slabo. Malo prej sem bila zunaj z Uršo in kot vedno je zamujala in sovražim, ko imam v glavi že sestavljene stavke kako jo bom napizdila ker zamuja potem pa pride in se mi nasmehne in pozabim vse kar sem ji hotela reči. In seveda je dan takoj boljši ko jo vidim. In že dva dneva si v glavi neprestano sestavljam stavke, ki jih hočem zapisati a mi vedno, ko sem na tem da jih zapišem izginejo.

Cause even perfect days can end in rain.
Točko tako je zadnje dni pri meni, dan je lahko še tako čudovit a ko nastopi večer vsa moja dobra volja izgine in v mene se naselje čuden občutek. Kot, da postanem čisto druga oseba. Oseba, ki mi je na nek način povsem neznana, a jo nekako poznam bolje kot samo sebe.

The sound of loneliness makes me happier.

Usoda ali naključje.
Nikoli nisem ravno verjela v usodo, vedno sem verjela in še verjamem, da so v življenju le naključja, da se stvari zgodijo z nekim razlogom. Da naša življenja niso začrtana, zapisana v nekakšno knjigo pač pa si jih ustvarjamo sami. Z dejanji. Vendar verjamem v naključja. Vedno sem, nekatere stvari se zgodijo če si na pravem kraju ob pravem času vendar to vsekakor ni usoda.