Woah, I almost gave a fuck. Try again!

Glede na to, da sem bila zadnje dni večino časa z doma ali pa sem imela na obisku naj različnejše ljudi, sem si danes končno vzela čas za moje največje veselje. Pisanje. In vem, da bo blog kratek ker že 3 noči spim skoraj nič in sem resnično potrebna spanca.

Ker sem našla polno novih 30 dnevnih izzivov in ker so pri vsakem nekatere stvari, ki niso po mojem okusu sem se odločila, da bom iz njih pobirala smo naslove, ki jih bom vključila v blog.

Select a book at random in the room and copy down the last sentence of 3, 8, 14 and 25 chapter.

Ker jo imam trenutno izposojeno iz knjižnice, ker je moja najljubša knjiga in ker sem jo prebrala že prevečkrat bom izbrala Somrak. In ker jo trenutno berem v angleščini.

3* That was the first night i dreamed of Edward Cullen.
8* "Now," he said significantly, "It's your turn."
14* More tired than I realized, exhausted from the long day od mental and emotional stress like I'd never felt before, I drifted to sleep in his cold arms.
25* And he leaned down to press his cold lips once more to my throat.



Something you hate about yourself.

Definitivno to, da sem precej nagle jeze in nikoli ne morem zadržati besed. Kar me pogosto spravlja v težave. In resnično sovražim, jeze sprevrže v jokanje v katerem je na milijone kletvic.

Obarvaj moje življenje z kaosom težav.

Sliši se čudno vendar imajo občutki zame svoj vonj in svojo barvo. Vonj, ki ga čutim, ko zaprem oči in si rečem: čutim.

Sreča ima vonj po sveže pokošeni travi ali knjigi, ki si jo prineseš iz knjižnice. Tisto katero si tako dolgo iskal samo zato bi lahko okusil njeno zgodbo, njene občutke in čustva.

Ljubezen ima opojen vonj po katerem tvoje telo postane omotično. Mešanica maminega parfuma, ki se spominjam iz otroštva in vonjem po morju.

Spokojnost ima vonj po jutru, ki prekipeva od sončne svetlobe, po tistem jutru za katerega veš, da še dolgo lahko poležavaš v varnem zavetju rjuh, ki ti ovijajo telo.

Težko je opisati ali razložiti vendar vsaka stvar, vsako čustvo ima vonj ima barvo ima v sebi neko življenje za katero se mi zdi, da ga lahko opazim samo jaz sama.

Ustavila se je sredi koraka in spremenila smer. Legla je v visoko travo, mehko travo, ki jo je zakrivala pred pogledi oddaljenih ljudi. V daljavi je zahajala sonce in čutila je njegov vonj, njegovo vročino ter hkrati opazovala svetlobo, ki je bila obarvana v rdeče odtenke. Zaprla je oči a rdečkasta svetloba onkraj vek je ostala. Prste je prepleta z travnatimi bilkami in storila kar bi morala že davno. Vdihnila, globo in počasi, da se je njeno telo prepojilo z vonjem in barvami, ki jih ni videla vendar jih je čutila in jih zaznala pomešane z vonjem. Vonjala je travo ki jo je obdajala, svetlobo, ki je žarela v daljavi, srečo in spokojnost. Izdih je odnesel vse radosti vonja in barv, ki ga je čutila. Pa vendar se je počutila tako živo, morda preveč živo. Ali pa tudi ne.

Včasih sem pisala vsak dan. Sedaj se komaj še kdaj spomnim pisati. Kot da besede, ki jih imam v glavi nebi znala več izraziti jih izliti na papir. In po tem vem, da je nekaj v meni umrlo. Košček tistega kar sem nekoč imela, kar sem nekoč poznala.

Sovražim, ko pridejo trenutki ko me ona pozna bolje kot se poznam sama, predvsem zato ker ima vedno prav. In resnično sovražim, da začnem osebo na katero se začnem navezovati odrivati od sebe. Trudim se, da nebi, vendar imam občutek, kot da je to nekaj podzavestnega nekaj kar je v meni, da bi me zaščitilo, pred trpljenjem, ki bi ga občutila na koncu. Konec koncev se vse stvari na neki določeni točki končajo in od ne ostane nič drugega kot praznina.

In včasih so ljudje, ki zjutraj izgledajo najmočnejši tisti, ki zaspijo v solzah. Točko tako kot jaz.

Don't let idiots ruin your day.

Ta teden definitivno ni moj teden. Nekako mi gre že od včeraj zjutraj vse narobe in ko pomislim, da moram še 3 dni zdržati mi postane slabo. Malo prej sem bila zunaj z Uršo in kot vedno je zamujala in sovražim, ko imam v glavi že sestavljene stavke kako jo bom napizdila ker zamuja potem pa pride in se mi nasmehne in pozabim vse kar sem ji hotela reči. In seveda je dan takoj boljši ko jo vidim. In že dva dneva si v glavi neprestano sestavljam stavke, ki jih hočem zapisati a mi vedno, ko sem na tem da jih zapišem izginejo.

Cause even perfect days can end in rain.
Točko tako je zadnje dni pri meni, dan je lahko še tako čudovit a ko nastopi večer vsa moja dobra volja izgine in v mene se naselje čuden občutek. Kot, da postanem čisto druga oseba. Oseba, ki mi je na nek način povsem neznana, a jo nekako poznam bolje kot samo sebe.

The sound of loneliness makes me happier.

Usoda ali naključje.
Nikoli nisem ravno verjela v usodo, vedno sem verjela in še verjamem, da so v življenju le naključja, da se stvari zgodijo z nekim razlogom. Da naša življenja niso začrtana, zapisana v nekakšno knjigo pač pa si jih ustvarjamo sami. Z dejanji. Vendar verjamem v naključja. Vedno sem, nekatere stvari se zgodijo če si na pravem kraju ob pravem času vendar to vsekakor ni usoda.

Shut up, and take off your pants.*

Zadnja dva dneva resnično nebi mogla biti boljša. V petek sem dan preživela v družbi Blaža in Matica. Sprehajali smo se od klopce do klopce po btc.ju in v bigbangu igrali igrice, imeli nagnusne pogovore ob sladoledu in bili v kinu. Danes pa sem dam preživela z Uršo, poležavanje na kavču, pogovori in smejanje do trenutka ko ti zmanjka sape, ležanje sredi ceste. Kič z njim.

V četrtek sem si pogledala film 500 days of Summer. In nekako se ne morem odločiti ali mi je bil všeč ali ne, nekateri deli se preprosto preveč vlečejo. Po drugi strani pa mi je všeč zaradi samega pomena, da v življenju no usode so samo dejstva in naključja, ki so ključna za stvari, ki se nam zgodijo.

Thing I love.
* občutek, ki ga dobim ko se smejim tako močno da ne morem dihati.
* sedenje na okenski polici in branje.
* z otročjim glasom govoriti z živalmi.
* objemati ljudi večje od mene.
* ko je moja postelja najvarnejši kraj na svetu.
* zasebne šale, ki so brez kakršnega koli pomena.
* disney movies

Be my escape

Lahko bi rekla, da je bil današnji dan eden tistih, ko se moje razpoloženje spremeni vsake 5 minut. Jutri popravljam matematiko in v petek odpišem kemijo in potem uživam v vikendu brez staršev in sestre v najboljši možni družbi. Moji najdražji. Urši seveda. In v petek bi rada prišla do btc.ja ker resnično rabim nove uhančke.

Mislim, da nikoli nisem bila dobra v izražanju svojih čustev. Še posebej ne naglas. Vedno sem se rajši zatekala k pisanju in tako je še vedno. Občutek imam, kot da vse kar je v meni misli, sanje, čustva veliko lažje spravim na neko belo podlago kot pa jih izrazim naglas. Zdi se mi, da ko jih poveš dobijo drug pomen, drugo obliko in razlago, drug zvok. In zadnje čase vse več pišem neke vrste dnevnik. Ni tisti običajni v katerem govoriš o dogodkih, ki so se zgodili čez dan, pač pa v njega izlijem sebe. Delček tistega kar je v meni.

Rada bi poletje in počitnic. Poležavanje na soncu, večere na prostem, poletne romance. Ampak do poletja sta še več kot 2 meseca in občutek imam da bosta ta dva meseca najhujša od sedaj.

http://www.youtube.com/watch?v=2wac12Sjphk nevem zakaj ampak preprosto ga obožujem.


Ker vem da je res.