Gone too soon.

Počitnic, ki sem jih tako krvavo potrebovala je konec. Jutri se vračamo v solo in v dvomesečno mučenje. In čeprav je bil namen teh počitnic se odklopiti mi nekako ni uspelo. Neprestano sem imela v mislih vse tiste stvari katere sem za ta teden hotela odložiti na stran. V nekaj besedah so bile te počitnice eno samo spanje, hrana in žalost. In čeprav niso bile ene boljših so bili še vedno dni ki, so bili dobri.

Draga mami, čeprav imaš rojstni dan šele jutri in čeprav verjetno nikoli ne boš prebrala tega kar bom napisala, bom to vseeno naredila. Za nami vsemi je vikend, ki ga nikoli ne bomo pozabili. Prehitra smrt bližnjega in veselje praznovanja pomešana z solzami, za katere nikoli nismo vedeli ali so zaradi sreče ali žalosti. Hvala ti, da si najboljša mama na svetu. Si moja najboljša prijateljica, moja svetla lučka v temi, si najboljše kar si kateri koli otrok lahko želi. In čeprav imava svoje nesporazume in slabe dni sem na koncu vsakega dneva vesela, da te imam. Saj veš kako sva se zmenili, ti nikoli ne umreš in jaz ti nekega dne zaupam svojo skrivnost.

In the blink of an eye, we never got to say goodbye. You were gone too soon. Počivaj v miru.

Well tell him that i miss our little talks

I know i'm good at something, i just haven't found it yet.

Vse kar si je želela, je bil nekdo, ob katerem bi se ponovno počutila živo. Nekdo, ki bi ji ponovno dal občutek popolnosti. Neprestano se je tako zelo trudila, da bi imela ob sebi nekoga, ki bi jo občudoval, da si je v glavi začela domišljati zaljubljenost, ki je v resnici ni bilo. Čeprav so obstajali fantje, ki so jo privlačili, v bližini nobenega od njih ni čutila tistega občutka. Mogoče se je neprestano preveč trudila, najti tistega pravega, namesto da bi njemu dovolila da najde njo.

Moments. Life is a series of moments. Let them go. Let them all go.

Celo sedaj sem se lahko spominjala tistega občutka nepobegljive navezanosti, kot so magneti navezani na hladilnik. Smešno, kako je nekdo, lahko tako velik del tebe, kot da se smejita istim šalam in jesta sladoledni kornet na isti način, si delita igrače, sanje in vse razen srčnega utripa in potem en dan - nič. Ne delita si ničesar več niti sanj in kot, da se nič od tega nikoli ni zgodilo.

Maybe i should let you go.

§                 Yellow: When you get older, where would you want to live?

§                 Tan: Where do you want to be right now?

§                 Lilac: What is your dream vacation?

§                 Beige: What is your favorite dream?

§                 White: Random fact?

§                 Purple: Tattoo you want?

§                 Tangerine: A regret?

§                 Gray: Wish at 11:11?

§                 Green: What do you wear to bed?

§                 Gold: Share a story that makes you smile?

§                 Blue: Are you still friends with the people you met in elementary school?

§                 Magenta: What is something you barely tell anyone?

§                 Red: What are your hobbies?

§                 Brown: Would you rather have a relationship or friend with benefit? Explain.

§                 Peach: Who is your favorite teacher so far?

§                 Pink: What is the meaning behind your url?

Yellow: Želela bi si živeti na plaži, v eni od tistih starih hiš, ki so zgrajene iz lesa in so z koli dvignjeni od tal, da jih morje ne poplavi, z veliko verando, ki bi obdajala celotno hišo in modrimi polkni. 

Tan: Nekje na toplem, peščena plaža, kopalke in sonce. 

Lilac: Najboljša družba, plaža, pijača in nepozabne zabave.

Baige: Zbuditi se ob njem. 

White: Ne maram ananasa. 

Purple: Napis And in that moment i swear we were infinite v obliki znaka za neskončnost na strani prsnega koša. 

Tangerine: Vse stvari, ki jih nisem naredila, ko bi jih lahko. 

Gray: Biti z njim. 

Green: Spodnje hlačke, in preveliko majico. 

Gold: Ko so bili moj bratranec in njegovi ter moji prijatelji mlajši so imel vrečo lešnikov v kateri je bil en oreh. In ker je nek prijatelj zmečkal tisti oreh tako, da od njega ni ostala nič, je moj bratranec tega prijatelja z kladivom po glavi.

Blue: Z nekaterimi ja. 

Magenta: Ne spomin se niti ene stvari, ki jo nebi povedala vsaj enemu od mojih najboljših prijateljev. 

Red: Branje in pisanje. 

Brown: Friend with benefit, ker je laži in manj dela. 

Peach: Moja razredničarka iz osnovne šole. 

Pink: Nebi vedla, naključje pač. 

But seriously let's make out.

I have to walk away from you, for me.

Razmišljala sem o njem pri zajtrku, in o tem kako je bil vedno lačen, vendar nikoli ni ničesar pojedel. In na veliko različnih načinov me je to spomnilo na sebe in na to kako se spopadam z ljubeznijo. Sestradana sem po njej, a tudi če jo imam točno pred sabo in si moram samo dovoliti jo vzeti, si nebom dovolila. Ostala bom lačna, ker je tako lažje kot pa se kasneje ukvarjati se z posledicami.

Vedela sem, da bi morala že dolgo časa nazaj potisniti na stran vsa ta čustva, ki so me preplavila vedno znova in znova, ko sem ga zagledala. Vendar po drugi strani sem se tako močno oklepala tega čustva, da je z časom postal del mene, del mojega srca. In resnično nisem vedela kako naj ga pustim za sabo, ko pa sem se ga oklepala z vsem svojim bitjem, in čeprav sem si ga večino časa želela pustiti za sabo se nikoli nisem resnično pripravila na to, da ga bom.

In order to understand, i destroyed myself.

The trouble with fiction is that it makes too much sense. Reality never make sense.

Ne mislim, da me imajo ljudje radi. Radi imajo različice mene za katere sem se odločila, da jim jih pokažem. Preproste stvari, dele mene katere je lahko imeti rad. In zadnje čase se v moji glavi vse večkrat pojavi vprašanje, ko do imel rad tiste zmešane stvari na mene. Kdo bo imel rad dekle, ki ne more nehati jokati in zgubi nadzor nad svojo jezo in trmo. Dekle, ki je včasih brez pravega razloga tako zelo na tleh, da nima noči niti za to, da bo vstala iz svoje postelje. Nekoga, kot sem jaz, ki porivam od sebe vse, ki gojijo čustva do mene. Kdo bo imel rad pošast v meni.

And sometimes you just have to forget about the person you once loved and move on.

"Na lestvici od 1 do 10, kako zelo zaljubljena si bila?" pogledala ga je, kot da prvič vidi njegov obraz in z otožnim glasom odgovorila. " Ne moreš, povedati kako zelo si zaljubljen, ali si bil, obstaja samo to, da si ali pa nisi. " In tisti trenutek je spoznala, da ga je ljubila dovolj, da bi zanj snela zvezde z neba in da ji on te ljubezni nikoli ni bil pripravljen vračati. Vedela je, da bo težko, ga ne imeti rada, ampak sedaj je razumela, da ji nikoli ni bilo usojeno, da ga obdrži v svojem življenju. Razumela je, da je bil on del njenega življenja samo zato, da jo je naučil kako zapustit preden biti zapuščen.

We crave what we can't have.

We either sink or we swim, because we won't get another chance.

Sobo je obdajal prijeten vonj po pomarančah in cimetu, nekje v ozadju se je slišala tiha otožna melodija in edino svetlobo so sobi dajale sveče, ki so gorele na okenski polici. Ležala sem v postelji zavita v toplo odejo in zrla v papirnate ptice in zveze, ki so krasile moj strop.

Odplavala sem. Odšla sem v nek drug prostor, ker je poleg mene na moji majhni postelji ležal on. On do koga sem gojila toliko različnih čustev in občutkov, da sem včasih pozabila na vse od njih. Pa vendar so nekako vedno ostajali z mano, me neprestani opominjali na nekaj kar nikoli nebom imela. Nanj me je vezalo toliko spominov in ne uresničenih sanj, pa vendar se mi je včasih zdelo, da jih nikoli nebom imela dovolj. Mislila sem, da sem ga prenehala imeti rada, a sem spoznala da sem enostavno pozabila. Čas in oddaljenost naredita to.

Another year, lots of new dreams.

Novo leto se približuje z vrtoglavo hitrostjo, vendar jaz niti približno še nisem pripravljena zapustiti staro. Neprestano me preganja občutek, da imam še vedno preveč neporavnanih računov, preveč sanj, ki se niso uresničile zaradi moje lastne trme.

Ponovno sem se odložila, da nebom delala novoletnih zaobljub kajti le teh nikoli ne uresničim, tudi če si zastavim še tako preprosto stvar jo prekršim v prvem tednu novega leta, zato ne vidim razloga za trud. Vendar sem ob neki sliki prišla na idejo, da vedno ko se zgodi nekaj kar zaznamuje tvoje življenje, vsak dogodek, ki se ti vtisne v spomin zapišeš na list papirja in ta papir spraviš v škatlo. In ko se leto konča vzameš to škatlo prebereš vsak spomin in nato kok papirja vržeš v ogenj.

I don't care if you only love the idea of me, i'll be the best damn idea you've ever had.

Zima jo je vedno spominjala, na njen volnen pulover na tleh njegove spalnice, ko je ležala v njegovem objemu in opazovala, drobne snežinke, ki so padale proti tlom in zakrivale sledi njenih stopinj pred njegovo teraso. Ne spominja se, da bi kdaj prej imela zimo rada na način na katerega ji ima sedaj, ko v žepu svojega plašča tišči roke, na katerih koža je zaradi vetra razpokana do krvi. In ne spominja se, da bi kdaj dovolila, da ji telo otrpne, ko mrzel veter čez topel plašč prodre do njene tople kože. Edina stvar, ki je še vedno ostala je, da sovraži kako ljudje krivijo zimo in slabo vreme za praznino v njihovih srcih.

In čeprav je minilo že veliko zim od tiste, ko je vsako noč prebila v njegovi spalnici, nikoli ni našla besed z katerimi, bi lahko ubesedila vsa narejena dejanja. Besed, ki bi opisale krivico in izgubljeno ljubezen. In včasih se ji je celo zdelo da je nerazumno ubesediti čustva, za katera nikoli ni bila resnično prepričana, da so obstajala. Želela si je da nebi bil tako zelo resničen kot je bil, želela je, da bi si ga samo izmislila v glavi, vendar so rože na njenem dovozu, ki jih je posadil poletje pred tisti zimo, opominjale na to, da bil še preveč resničen.

In tako čas, preganja dekle, ki je preživelo še eno zimo v učenju kako ljubiti nekoga in na fanta, ki je mislil, da si ne zasluži nobene topline, ki je ona ni mogla ponuditi.

Those who are heartless once care too much.

Včasih se mi zdi, da imam to slabo navado, da pobiram ljudi, ki so na tleh. Poiščem košček njihovega zlomljenega srca in ga ponovno sestavim v celoto. Zdi se kot, da padam na njihovo ranljivost. Vendar, na koncu oni vedno na nek način ozdravijo in odidejo, z koščkom mene. In včasih se sprašujem, kdo bo popravil mene.

http://www.youtube.com/watch?v=SA5pPiv1Y_Y

We can be heroes, just for one day.

http://www.youtube.com/watch?v=1g2VdB4YpzQ

You see things. You understand. And you keep quiet about it.

Končno sem dočakala film, ki je od tega trenutka naprej moj najljubši. Vedno sem imela rada drame, zgodbe, ki so imele smisel z resničnim življenjem in z svetom v katerem živimo. In vedno sem se iskala v njih. V zgodbah, v igralcih oziroma njihovih vlogah. Ob gledanju sem spoznala, da nikoli nisem hotela biti ena od njih, želela sem biti nekdo svoj, nekdo drugačen v vseh možnih pogledih te besede. In on koncu filma sem se zavedala, da sem. Nekdo, ki ima svoje mišljenje, svoj svet v katerem se počutim udobno čeprav vsi drugi na njega gledajo z viška.