Gone by mornin light.

I feel like we've messed this up to much to even start to fix it.

Sedela je za kuhinjsko mizo, opazovala mati in se trudila, da na noben način nebi pokazala, da jo je ponovno prizadel. Sedela je in se zadrževala, da nebi stekla v svojo sobo zaloputnila z vrati in se zjokala ponovno. Hotela mu je dokazati, da ji ne pride do živega nič več, čeprav ji še vedno je, z vsako izrečeno besedo posebej. Odmislila je misel na grajo in se izgubila pri pogovoru med materjo in očetom. Ujela je tisti del v katerem se je pritoževal dan vsemi možnimi stvarmi. Brez besed in z krožnikom, na katerem je bila hrana, ki se je niti ni dotaknila, odložila krožnik, ogovorila na zastavljeno vprašanje in odkorakala v svoj mali svet.

Včasih si je želela pobegniti, ne daleč in ne za dolgo. Samo zato, da bi videla če bi opazili. Čeprav je vedela, da mati bi, jo je neprestani preganjala misel na očeta. Bi  mu bilo mar?

Live fast, die young and leave a beautiful pourpe.

Tudi ljubiti je dobro: ker ljubezen je težka. Da ima človek človeka rad: to je mogoče najtežje, kar nam je naloženo, najhujše, zadnja vaja in preizkušnja, delo, za katero je sleherno drugo delo le priprava. Zato mladi ljudje, ki so začetniki v vsem, še ne poznajo ljubezni: morajo se učiti. Z vsem bitjem, z vsemi močmi, sklenjeni okoli svojega samotnega plahega, k višku dvignjenega srca se morajo učiti ljubiti. Učna doba pa je zmeraj dolga,  zaokrožen čas in tako je ljubezen za ljubečega za lep čas in daleč v življenje - samota, stopnjevana in poglobljena osamljenost. (Pisma mlademu pesniku)
____________________________________________________________________________________

Happy endings are just stories that haven't finished yet.

Zvok budilke jo je predramil iz čudovitih sanj, ki jih je v trenutku, ko so se njene misli zavedale budnosti, pozabila. Obležala je postelji tesno zavita v odejo in prisluhnila zvokom dežja zunaj. Zaželela si je, da bi lahko ostala v postelji, skuhala bi si čaj se zavila v odejo in vse dan gledala filme, brala in opazovala dežne kaplje, skozi okno. Vendar je bilo vse skupaj nemogoče vstala je in pozabila na misel o lenobnem dnevu. Vendar se ni odpovedala vsemu. Ko je sedela v razredu in je profesorica razlagala rekočo snov je ona odplavala. Izklopila je vse okoliške zvoke in se prepustila mislim. Opazovala je dežne kaplje, ki se združijo z pločnikom in cesto ter se razpršijo. Spomnilo jo je na kako se je ona zaljubila v njega. Brez pogojno in v celoti, padajoča in izgubljena.

Imagine meeting someone who understood even the dusties corners of your mixed-up soul.

Zadnji 2 leti hrepenim, si želim in upam, da bi srečala nekoga, ki bi se tako rekoč zaletel v mene in bi me pustil  brez besed. Nekoga, ki bi pustil svoje odtise na moji koži in me naredil živo, ker že predolgo časa samo obstajam v nekem svojem svetu. Nekoga ki bi pustil svoj pustil pečat na mojih ustnicah. In čeprav ne verjamem v ljubezen na prvi pogled še vedno upam.

Živimo v svetu kjer se sex in romantika neprestano mešata. Fantje so naučeni, da je če punco porinejo od steno ter jo zasujejo z objemi in poljubi romantično. Sex je enostavnejši, zanj potrebuješ samo nekoga, ki je pripravljen sodelovati ali pa še to ne. Romantika je težja za njo potrebuješ osebo ob kateri v trebuhu dobiš frfotajoč občutek. Nekoga, ki pozna vsako tvojo najbolj skrito misel, brez da bi mu jo povedala naglas. Osebo ki te ima rada zaradi tistega kar si in tistega kar je ona ko je z teboj.

I think that this si not true!

You'll be the best memory of my summer, my favourite secret.

I'm standing in the dark, she's dancing on the table. I'm looking through, the glass she's someone elses angel.

Jesen se je počasi bližala, in občutek je imela, da se z njo bliža še ena zima, ki jo bo preživela sama, z čaji in svojo odejo. Čeprav se je poletje zaključilo so ostali spomini, ki se jih je na vse načine hotela znebiti  in nekako ji je to tudi uspelo. Potisnila jih je v tih, oddaljen prašen kot svojih misli in ponovno začela živeti vsak dan posamezno.

Vedno sem imela rada jesen, in na njo sem vedno rada gledala kot na hladno prho po vročem poletju. Noči se začnejo daljšati in postajati hladnejše. Drevesa zamenjajo barvo iz zelene v vse mogoče pisane odtenke rumene, rdeče, oranžne in rjave. Vonj po pečenem kostanju in spomini na poletje, ki pogrejejo moje premraženo telo.

Could you, like, stop fucking with my emotions? thanks

Resnično. Nekaj časa nazaj sem neprestano poslušala, da nisem poštena do njega, da mu dajem lažna upanja, da se igram z njegovimi čustvi, vendar sedaj resnično ne vem več kdo se tukaj z kom igra. Prizna mi da bi zame naredil vse potem, da njegova dejanja kažejo nekaj povsem drugega. In enostavno sem sita igranja te igre. Po resnici tudi sama še vedno ne vem kaj točno čutim do njega. Včasih se mi zdi, da je ponovno vsa ta ideja, da mi je všeč in da igrava igro, pri kateri neprestano tekmujeva za vlogi glavnih igralcev, samo iluzija v moji glavi. Vendar se potem zalotim kako sanjam o njem, pri belem dnevu in soncu na nebu.

Resnično bi si rada kupila, cigaretnico pa nimam najmanjše ideje kje bi lahko našla kakšno?

I feel like nobody wants me around anymore.

I kind of felt like i didn't know how to live anymore. Like i didn't want to.

Dan je bil resnično dober, eden tistih, ki sem jih že nekaj časa pogrešala. In večer se je začel še bol odlično kot se je dan končal. Družba ljudi, ki sem jo po dolgem času videla ponovno je žarela, povsod kamor sem se ozrla sem videla nasmejane obraze. Obujanje spominov, kod je bil v koga in v katerem razredu. Alkohol, ki ga je bilo kot vedno v prevelikih količinah je stopil v mojo glavo. Verjetno me večina ljudi, ki jih je bilo tam še nikoli ni videlo tako zelo pijane, po resnici me verjetno tudi tisti z katerimi se neprestano družimo ni. Večina njih si trenutno verjetno misli vse mogoče stvari o meni, vendar jaz nebi bila jaz če se nebi požvižgala na vse od njih. Vedno sem bolj spadal v tisto skupino ljudi, ki se ne obremenjuje z tem kaj si drugi mislijo o njih, vedno pravim da je to moje življenje in kdo če ne jaz bo vedel kaj narediti z njim. Odplavala sem, za tisti dve uri sem bila srečna. Zdelo se mi je da lahko plavam nad oblaki in dobim vse kar si želim. Pa vendar je začetna omotičnost in sreča minila in zamenjala sta ju žalost in rahel občutek otopelosti. Ko sem se ozrla koli sebe, je bilo vse kar sem opazila parčki, ki so delovali tako zelo srečni in zaljubljeni in še vse mogoče kar pride z ljubeznijo. In jaz, sem ponovno stala sama, omotična in prazna. Včasih se sprašujem če je z menoj resnično nekaj narobe, da me nikoli noben noče. Sem res tako zelo drugačna od vseh ostalih.

There's a universal truth we all have to face. Everything eventually ends.

Poletje se počasi bliža koncu, čez dobrih štirinajst dni bomo ponovno postavljeni na realna tla in potrebno bo pozabiti brezdelne poletne dni. Vendar bodo ostali spomini in ti me že sedaj počasi začenjajo razjedati. Tudi to poletje je kot vsako do sedaj spremenilo toliko stvari, nekatere na boljše druge na slabše.

Nekje globoko v sebi ponovno začenjam čutiti praznino, ki se z vsakim dnem veča in veča. In tokrat je drugače ne morem ji pobegniti, se ji upreti, ne sama in ne z glavo polno čudnih misli. Včasih sem ji lahko pobegnila, se zatekla k pisanju vendar sedaj tudi to ne pomaga več, zato je tole moje slovo, vsaj začasno. Vem da je minilo že nekaj časa od zanje objave pa vendar, sem šele zdaj zbrala moč in napisala stvari, ki me težijo. To je moja zadnja objava, vsaj do takrat ko nebom ponovno začutila potrebe po pisanju, po pobegu v svet, ki mi vedno znova polepša dan.

Ste pisatelj svoje življenjske zgodbe in režiser svojega filma.

Don't you wish you could go back to when everything was simple?

Si, in verjetno nisem edina oseba, ki si želi nekaj podobnega. Zadnji teden se ponovno vsak dan spravim pisati blog a na koncu okno za novo objavo ostane prazno in moja glava polna misli, ki si jih tako močno želim izliti na kakršno koli obliko bele podlage. Mogoče mi bo danes uspelo in okno končno nebo ostalo prazno pač pa bo ponovno polno nesmisla, ki ga imam v svoji glavi. Mogoče mi nebo in bo okno ostalo napol popisano in shranjeno v osnutke čakajoče na nov naval misli.

Kot sem že zgoraj omenila si resnično želim, da bi lahko odplavala nekaj let nazaj, mogoče v 7. razred v katerem je sedaj moja sestra. Vem, da se bo nekaterim to zdelo nesmiselno, saj si ko smo mlajši nadvse želimo odrasti, vendar začenjam verjeti, da si ko postajamo starejši vedno bolj želimo nazaj v otroštvo. V brezskrbne dni, ko smo poleti razmišljali o morju in ko nikoli nismo vedeli kateri dan je dane, ne pa sedaj ko je moja edina skrb ali se mi bo do petka uspelo naučiti vse kar moram znati za določen predmet, ker mi med letom ni uspelo.

In zdi se mi, da vsi želijo biti prijazni z menoj, ponujajo mi pomoč, mi govorijo, da bom že naredila, še vedno sem. A ko me ni imam občutek, da me imajo vsi za najbolj neumno bitje na svetu, ker se nisem mogla naučiti za tisto ubogo 2.

Some wounds we carry with us everywhere and though the cuts are long gone, the pain still lingers.

Večina naših ran se zaceli in za seboj ne pusti ničesar drugega kot brazgotino, pa vendar so le te tiste, ki ostajajo zavedno. Nas neprestano spominjajo na padce in vzpone. So skrivni zemljevidi naše življenjske zgodbe. Spet druge nosimo okoli, še dolgo po tem ko je rana že zaceljena, ampak bolečina ostaja, nas spominja kako lahko se je ujeti v trenutku.

Nikoli nisem bila in nikoli nebom ljubiteljica bolečine, ne glede na to ali je bolečina psihična ali fizična. Pa vendar, bi če bi lahko izbirala izbrala fizično. V trenutku, ko pademo ali se urežemo z nožem, so naše misli da je to nekaj najhujšega kar se nam je zgodilo, vendar po nekaj dneh bolečina izgine, ostaja samo drobna praska, ki nas naredi človeške. Čustvena bolečina je hujša, kajti ona ostaja. Ne glede na to kako dolgo je rana že zaceljena, spomin na njo vedno znova obudi čustva in neprijetne občutke in ponovno imamo občutek, da je rada nova sveža.

But every once in a while, you meet someone who's irisdescent and nothing else can compare.

Nikoli nebo pozabila načina kako so se njegove oči lesketale tistega dne, kot se lesketajo drobne dežne kapljice, ki se ujamejo v drevesne lise, ko jih obsije jutranja zarja. Vonja njegove kože in njegovih oblačil, ki je bil tako čist, da je njena glava z vsakim vdihom postala lažja in da se ji je z vsakim izdihom zdelo, da njena kolena ne bodo zdržala niti sekunde več. In nikoli nebo pozabila načina z katerim jo je pogledal, kot da bi videl naravnost v njene misli. Njegove oči so preiskovale njene kot, da bi v njih iskale še tisti droben košček njene duše, ki ji je še ostal. Zdelo se ji je, da je lahko samo z pogledom razbral, da v resnici ni bila tako zelo zakomplicirana kot se je vsem zdela. In zven njegovega glasu ko ji je rekle da je drugačna, bo za vedno ostal v njenem spominu, jo neprestano opominjal, da je bil to trenutek, ko si je ponovno dovolila čutiti.

The story is only words living inside person's head.

Smejali sta se in smejali, ločeno in skupaj, na glasi in potiho. Določeno jima je bilo, da sta ignorirali vse kar se jima je zdelo potrebno ignorirati, da sta lahko zgradile nov svet iz ničesar če nič v njunem svetu ni bilo možno rešitve. Tisto je bil najboljši dan v njunem življenju, dan med katerim sta živeli svoje življenje, brez da bi mislili na le-tega.

Samo opazovali sva zvezde in se spotikali ob stranske poti. Okušali sta besede in hodil z prekrižanimi prsti na rokah. Želeli sta si hoditi po črkah in jih z dotiki sestavljati v besede brez pomena. Ponoči sta ležali na travi in ena drugi pripovedovali zgodbe o tem, kako nebo spreminja svojo barvo. Sedeli sta in čakali na stvari, da bi se zgodile.

I'll do things you'll never forget.

Blog bo drugačen, kot običajno. Ker sem včeraj praznovala svoj 18. rojstni dan in mi je teta napisala najlepšo voščilnico sem se odločila, da jo prepišem.

Draga Anja!
Dovoli, da ti pri tvojih 18.-ih letih solim pamet in sprejmi nekaj mojih napotkov za življenje:
- v življenju glej z srcem
- najdi ljubezen v vsem in vsakomur
- poišči moč v sebi in črpaj moč za življenje iz te moči
- zajemaj življenje z veliko žlico
- ne zadovolji se z povprečjem
- živi svoje sanje in sledi svojim ciljem
- ne primerjaj se z drugimi
- si enkratna in edinstvena
- zaslužiš si najboljše v življenju
- padci v življenju te utrdijo in naredijo močnejšo
- razmišljaj samo pozitivno
- skrbi za svoje telo in dobro počutje
- druži se z ljudmi, ki te osrečujejo
- bodi mačka, ob kateri moškim zastane dih
- imej rada svojo družino... tudi sestrico Hano... razume?
- alkohol in cigareti so OUT!!!

P.S.
- uspešno opravi vozniški izpit in srečno na cesti
- uživaj mladost in vedi, da modrost pride z izkušnjami in leti
- v življenju delamo napake in se iz njih učimo... no pa vseeno... naj bo v tvojem življenju čimmanj napak.

Zraven pa sem dobila najboljše možno darilo knjigo Moč.

Fill your heart with what's important and be done with all the rest.

Prekotalila se je čez posteljo, polovico svojega obraza zakopala v vzglavnik in se narahlo nasmehnila. Opazovala je njegov še vedno v sanje potopljen obraz in ob prizoru, ki mu je bila priča ji je zastal dih. Skozi odprto okno je v sobo prodiralo jutranjo sonce in metalo drobne žarke najsvetlejše svetlobe na njegov obraz. Rahel nasmeh se mu je prikradel na obraz in oči ki so bile trenutek nazaj še zaprte so sedaj zrle v njo. Mešanica modre in zelene pomešana z jutranjo svetlobo. Prevrnil je svoje telo na bok in jo poljubil na čelo za dobro jutro. V tistem trenutku je spoznala, da je življenje veliko več kot samo neprestan boj za preživetje. Spoznala je da je življenje film v katerem je ona sama glavna igralka, režiserka in snemalec. Lahko je bila karkoli si je želela biti, sama si je sestavljala svojo zgodbo in shranila trenutek, ki jih je želela shraniti.

I'm the hero of tihs story.

And she dropped her fake smile as a tear fall down her cheek.

Rahla omotičnost in begajoče misli. Nasmeh, ki se je izgubil nekje na poti in toplina odeje v katero je bila  zavita. Čeprav je bilo zime konec že davno tega ona še vedno ni imela občutka, da se bo poletje vsak trenutek začelo. Poletno vreme in nevihte so prehitevale mesece, vendar se ni pritoževala, rada je imela takšno vreme. Muhasto kot je bila ona sama, ta trenutek sončno in že naslednjih nekaj minut deževno. Noči, ki so bile skoraj tako tople kot dnevi in opazovanje zvezd z njene okenske police. Leto je bilo okoli in vse kar je od njega ostalo si bili spomini. Gora spominov, ki so bili dobri in slabi. Ko je pogledala nazaj se ji je zdelo, da je bila pred letom dni popolnoma druga oseba. Vendar se je v življenju že naučila, da se z časom vse spreminja. Ljudje pridejo, pustijo rane in spomine, ter nato odidejo. Sanje se iz dneva v dan spreminjajo in čustva zbledijo. Vse kar nam na koncu ostane so spomini.

You know i'm only gonna break your heart right?

Bilo jo je strah, se ponovno nekomu odpreti, mu dati svoje srce. Vendar z njim je bilo drugače, želela si ga je, želela je da bi poznal vsak košček njene duše in imel vsak košček njenega srca. Vendar je nekje globoko v sebi vedela, da mu bo na koncu zlomila srce. Vedela je, da ga nebo spustila dovolj blizu, da bi jo prizadel. Ko ji je rekel, da jo ima rad sta njeno srce in glava po nastavili obrambni sistem, za katerega je mislila, da je izginil, da se ga je znebila že dolgo tega. Vendar ostajalo je upanje, upanje ki je raslo v njen in za katerega je vedela, da bo če se nebo uresničilo bolelo bolj kot zlomljeno srce. Upanje, da je on drugačen, da bo on tisti, ki bo zrušil njen zid njen obrambni sistem.