I'm fine I'm just not happy.

V prsih je neprestano čutila prisotno bolečino, ki se je z vsakim novim vdihom povečala. Vedela je, da jo čaka še ena tistih neprespanih noči, ena tistih noči, ko ji njeno celotno telo sporoča utrujenost a njene misli na nek način ne morejo utihniti, ugasniti.

Vedela je, da pretirava, da preizkuša meje do katerih lahko potisne svoje telo, svoje misli. Hodila je po robu pečine kljub strahu pred višino, hotela je videti kako daleč je sposobna pripeljati svoje misli in telo. Ob sebe je dajala vse najboljše, vse kar je premogla, potisnila se je na rob in še vedno ni bilo dovolj. Še vedno je zadovoljila samo sebe, vsi drugi so pričakovali več, veliko več, več kot je bila sposobna. Dobila je vse kar je potrebovala, pa vendar ne tistega kar so želeli drugi.

I kind of miss myself, the way I use to be.

Nekje na poti je izgubila svojo dušo. Izgubila je nadzor nad sabo, nadzor nad lastnim življenjem. Utrujena je bila, čutila je kako se ji vsaka celica v telesu upira, a ko je poskušala zaspati je ostala budna. Ležala je v postelji ter v medli svetlobi nočne lučke opazovala premikanje papirnatih ptic, ki so ji lebdele nad glavo. Globoko je vdihnila in izdihnila skozi usta, da so lebdeče ptice ponovno začele poplesovat. V ozadju sobe je igrala tiha melodija predvajalnika in po licu ji je tekla drobna topla solza. Ponovno si je želela biti oseba, ki je nekoč bila. Želela si je čutiti, kot nekoč.

How do you run away from things that are in your head.

Rada je živela v svojem malem svetu. V svetu, ki si ga je v glavi sestavila iz delčkov tega resničnega, vendar vanj dodala svoje ideje, osebe za katere je hotela, da jo obkrožajo in izbrisala tiste, ki jih ni hotela. Oboževala je tiste kratke pobege iz pravega sveta, pobegne od svoje prave osebnosti. Včasih so jo ljudje, ki so jo obkrožali, tisti iz resničnega sveta in tudi tisti iz njenega spraševali, zakaj si ustvarja svoj svet. Zakaj si v tem pravem svetu ne dovoli biti tisto kar je v namišljenem zakaj se ne obda z ljudmi, za katere hoče, da jo obdajajo. In ona jim je dala vedno isti odgovor, ko sama sebe obkroži z ljudmi, svoje misli zaposli z tem, da popravi življenja vseh okoli sebe.Vedno gleda na druge, vedno želi vsem ustreči in ob tem pozabi na to kaj si ona želi, pozabi na to kaj potrebuje ona sama. Zato si ustvari svoj svet v katerem se vse vrti okoli nje, v katerem drugi popravljajo njeno življenje.

http://anja365.tumblr.com/

Just another shitty day.

Whatever we had, can we have it back?

Sedela je na debelem hlodu nekega podrtega drevesa, pred njo je prasketal ogenj ali bolje rečeno tisto kar je od njega še ostalo. Drobne iskrice oranžne barve so se dvigale proti nebu in nato nekje na sredi poti ugasnile. Od njih je ostal samo še droben košček pepela. Po njenem hrbtu so se sprehodili mravljinci in čeprav je ni zeblo se je tesneje ovila v jopico ki je ovijala njeno telo. V svoji glavi je čutila rahlo omotičnost. Njena prijateljica bi zagotovo rekla, da je pijana od ljubezni. Nasmehnila se je ob misli in si z tem zagotovila nekaj začudenih pogledov njenih prijateljev, a se za njih ni zmenila. Vajena je bila, da so jo ljudje gledali na drugačen način kot vse ostale. Včasih se ji je zdelo, da ne spada v to njeno družbo, na trenutke se je počutila kilometre daleč od njih. Spet drugič se je počutila tako blizu, mogoče celo preblizu.

Pogrešala je nekoga, ki bi jo imel rad, na način za katerega je vedela, da bi mu ga lahko vračala. Zveza je bila nekaj kar resnično ni potrebovala. Potrebovala je nekoga, ki bi jo poznal v dno duše, vendar hkrati nekoga, ki bi poznal vsak košček njenega telesa in njene kože. Potrebovala je najboljšega prijatelja, nekoga da bi prenašal njo samo takšno kot je z vsemi napakami. Pa vendar je hkrati potrebovala nekoga, ki bi na koncu dneva samo ležal ob njej nekoga, da bi z njim delila vse svoje skrivnosti tudi tiste, ki jih svojemu najboljšemu prijatelju nebi mogla nikoli zaupati. Potrebovala je najboljšega prijatelja in ljubimca.

Writing is struggle against silence.

I'm a writer,

writer of fictions.

I'm the heart that you call home.

And i've weitten pages upon pages,

trying to rid you from my bones.



One touch, that's all it takes.

Now i remember what anxiety feels like. I'm an idiot because i thought it had gone away. But the truth is i've been buried underneath so many things that i forgot what it's like to feel anything at all. Anxiety is good. It's a sign that i haven't completely shut off. Sometimes i wonder why i don't just grab all my shit and start over. I want to feel somethnig other than anger, disappoinment and fear. There just has to be more.

Nikoli ni zares verjela v pravljične srečne konce. Ti so bili le za otroške pripovedke. Otroci potrebujejo varnost prepričanja v srečne konce. A ona je že kot otrok vedela da je resnično življenje, niz vzponov in padcev in da je pravljični konec odvisen od nje same. Vse je bilo od odvisno od tega kako visoki bodo vzponi in kako globoki bodo padci in ne od števila enih in drugih. Pomembno se je pobrati, ko padeš in tvoj rečni konec je korak bližje.

From young we were taught how to love but not how to stop.

At the end of the day, all we have is who we are.

Vedno se ji je zdelo smešno, kako so jo ljudje vedno znova poskušali prebrati. Priti do bistva njene celote in odkriti njen notranji jaz. Vsak, ki se mu je odprla in mu zaupala svoje srce, dušo in telo. Fant, prijatelj ali prijateljica, včasih celo njena družina so iz nje hoteli narediti nekaj kar nikoli ni bila. Nekaj kar je sovražila iz dna svoje duše. Oboževala je dolge noči preživete na njeni jasi, ko je zrla v nebo in opazovala zvezde. Dolga jutra, ki jih je vedno prespala, zvok dežja, ki jo je ponesel v sanje. Majhne stvari, ki so pomenile več kot vse drugo. Srečna je bila v svojem malem svetu, sama z seboj in sovražila je ko so ji ljudje solili pamet kako naj živi svoje življenje.

You can close your eyes to things you don't want to see, but you can't close your heart to the things you don't want to feel.

Vedela kaj potrebuje, le da nikoli ni imela poguma, da bi si to tudi vzela. In prav tako je vedela to, da je to nekoč že imela, le da se tega takrat ni zavedala. Potrebovala je nekoga, ki je bil pripravljen na milijone vprašanj, ki so se pojavljala v njeni glavi. Nekoga ki bi sprejl njeno družino, prijatelje in njen apetit za hrano. Potrebovala je osebo, ki je bila pripravljena na njene izpade joka vesele ali žalostne, odkrite pogovor, domišljijo, sanje in sprehode v dežju. Predvsem pa je potrebovala nekoga, ki bi jo imel rad zaradi tega kar je. Pa vendar je vse to nekoč že imela.

Writing is easier than speaking

I can't think straight.

There's to much to say, no words to saj it, and no one to say it to.

I'm turning my feeling off,

because they cause me to much trouble.

I just want someone to cuddle with.

I don't want to talk just cuddles and warmth.

Za lepši dan.