I get attached too easily.

Not all those who wonder are lost.

Ne spomin se kdaj sem nazadnje pisala v prvi osebi. Zadnje čase veliko rajši pišem v drugi ali tretji, ljubše mi je zaradi tega ker tako ljudje nikoli ne vedo ali govorim o sebi ali o nekom, ki oživi samo v moji glavi.

Počitnice so skoraj tu in jaz sem kot pričakovano zbolela. Prehlad in vročina. Že dva dni pijem čaj in limonado, jem mandarine in se filam z tableti. In če bo vse posreči grem jutri v šolo ker moram nujno iti iskat nekaj zvezkov v omarico. Počitnice bojo verjetno ene boljših. Vsaj načrti so takšni. Predvsem so v načrtu vse stvari, ki so prepovedane. Ampak vedno pravijo, da če ti nekaj prepovejo narediti to narediš še rajši.

Don't ask me why.

"Ali ga imaš rada?" vprašanje, ki si ga je postavila vsakič ko je pomislila nanj. O njem je imela toliko različnih mnenj in do njega je gojila toliko različnih čustev, da še sama ni vedela katera so prava. Dan brez njegove bližine je bil eden tistih, ki jih je le z težavo preživela. Počutila se je ujeto med svetom sanj v katerem je srečna, srečna z njim in svetom kjer ji je bil neznanka. Nekdo, ki ga je poznala pa vendar nikoli vedela ali misli resno ali ne.

Well done you fucked it up again.

Vem, naslednji stavek je bil že objavljen v enem od blogov pa vseeno ima nek pomen ki me vedno znova zadane.

"Being around him wasn't hard. It didn't hurt. Unitl now."

Bežen pogled in poljub na lice. Resničnost, ki se je zdela kot sanje in je bila hujša od nočne more. Pogled ki je izdajal vse kar besede niso znale in kar srce ni dovolilo. Vedela je, da si je ponovno dovolila iti predaleč. Dan brez njegove bližine je bil pust. Ob njegovem dotiku pa čeprav enem tistih pomotnih so ji mravljince preplavile telo. In ko jo je objel v slovo ter v svoj medvedji objem skril njeno malo postavo se je počutila varno.

"It's like you're screaming but no one can hear. You almost feel ashamed that someone could that be that important, that without them you feel like nothing. No one will ever understand how much it hurts. You feel hopeless like nothing can save you. And when it's over and it's gone, you almost wish that you could have all that bad stuff back so you could have the good."

Take me back to the night i felt alive.

Delete all memories and live.

Navidez, se mi je zdelo, da sta srečna ko si bil v njuni bližini si lahko čutil njuno toplino in ljubezen. Pa vendar se je pod površjem skrivalo več, veliko več. Zavidala sem ji, v tistem malem trenutku sem ji zavidala toplino in ljubezen pa čeprav je bila le delna. Zavidala sem ji čustva, občutke. Od nekdaj se mi je zdela nekaj posebnega vse v zvezi z njim je občutila tako močno, kot da življenja pred in po njem nebi bilo. Zavidala sem ji moč in zaupanje, ki ga je imela vanj vedno četudi jo je prizadel.

Being a person is getting too complicated.

Vedno ga je opazovala z tistim zavidanje v očeh, z hrepenenjem, da bi bila lahko del tistega kar česar se je vedno tako oklepal tako se je vsaj zdelo. Vsako jutro ga je videla stati na postaji, na istem mestu v istem položaju vsak dan znova. Noge, ki so bile tesno skupaj so delovale kot, da jim nikoli nebi dovolil da naredijo korak po svoje in roke, ki so bile spuščene ob telesu so delovale mrtve. Glava je bila visoko dvignjena in oči so zrle nekam v daljavo. Na trenutke se je zdelo, kot da opazujejo nekaj kar je vidi samo on, kot da opazuje svet za katerega ve samo on, kateri ga naredi srečnega in mu daje moč da vztraja.

She just didn't feel.

Tista tiha eleganca jutra, ki ji je vedno znova vzela sapo, ji je tokrat ni zdelo se je, kot da je vse skupaj samo še eno jutro, premrzlo, pretemno in prepusto. Zaprla je oči globoko vdihnila in sama sebe poskušala prepričati, da je dobro da so stvari v najlepšem redu. A globoko v sebi je vedela da ni. Sanje ki so bile nekoč nekaj za kar je živela so bile sedaj le še bežni spomini. Čustva ki jih je nekoč občutila tako močno, vedno znova so se zdela pozabljena. Pozabila je kako se prepustiti čustvom, pozabila je sanje. In želela si jih je nazaj kajti dnevi brez njih so bili pusti kot jutra ki niso bila več kar so nekoč bila. Z enega tistih papirnatih lončkov z jutranjo kavo je srknila požirek tople, sladke tekočine in odvrgla cigaretni ogorek. Še eden tistih globokih vdihov in izdihov in pripravljena je bila na nov dan z nasmehom, ki se je vsem samo njej samo zdel pristen.

"She has got so much love in her heart. But the thought of letting it out, showing how much she cares, scares her to death."

Želja po svobodi, ki je ni.

I hate missing someone, and knowing they don't give a fuck.

Način z katerim jo je objel, se ji je zdel poseben, neznan. Sama ji je zavidala. Zavidala ji je toplino objema v katerem je bila, toplino ki jo je sama tako zelo pogrešala. Ponovno se je znašla na točki, ker ni vedela če je vredno vztrajati, če se je vredno boriti za nekaj kar je imela tako zelo rada. Zapletla se je v igro, za katero je vedela, da jo bo na koncu izgubila.

Hvala za neresnost.

She fake smiles like a pro.

Do you ever have moments when you feel like you're seconds from losing it and you don't even know whay? Well i'm right now.

Za dan, ki je bil zanjo vsekakor nebi mogla reči, da je bil slab nasprotno bil je dober, pa vendar je že nekje okoli poldneva začela v prsih čutiti nekaj čudnega čudno bolečino, ki ji ni dovolila dihati. Dušilo jo je, občutek je imela, da jo bo razneslo. In vse kar si je želeja je bila njena postelja, skodelica toplega čaja ter pa njena najljubša melodija. Zdelo se ji je da sreča zadnjih nji počasi izpuhteva in da se v njo ponovno naseljuje nekaj kar nikoli nebo znala opisati ali definirati. Najbolj primerna razlaga temu se je zdela, da se ponovno spreminja v robota, ki živi pa vendar nečuti, nezaznava sveta okoli sebe, samo je. Praznina, počutila se je prazno in zdelo se ji je, da so vse skupaj samo sanje iz katerih se še ni zbudila.

In the end we only breathe for so long.

Drugačnost, ki jo je naredila posebno. Sanje, ki so bile prevelike. In iluzije, ki jih je ustvarjala klub temu, da je vedela da so neurisničljive pa vendar vsi v življenju rabimo neke cilje zaradi katerih živimo čeprav vemo, da se večina od njih nikoli nebo uresničila. Ona je bila drugačna, imela je seznam stvari, ki jih hoče narediti preden umre. Imela je trenutke nespametnosti, trenutke ko jo je prijelo da bi počela stvari za katere so drugi mislil, da si jih nikoli nebi upala. Bila je običajno dekle, pa vendar na nek način tako zelo drugačno.

http://www.youtube.com/watch?v=g8z-qP34-1Y&ob=av2e

So you only find happiness in your dreams.

Hoodies, hot cocoa, jeans, cuddling, flushed cheekes. I like Autumn.

Zdi se mi, da čez leto pozabim, kako rada imam jesen. Barve dreves, mrzla jutra in tople popoldneve, veter ki ti razmrši lase, kostanj, sprehode po suhem, šumečem odpadnem listju. Vendar je tokrat drugače, jaz sem drugačna. Zdi se kot da bi jesen izgubila svoj pomen, kot da sem ga izgubila ali pa celo pozabila nekje v poletju. In čeprav nikoli nisem marala zime si jo letos nadvse želim. Želim si popoldneve, ki se zdijo kot večeri, večerno sedenje ob radiatorju z knjigo in čajem, prasketanje in plapolanje svečk nekje v ozadju sobe, ter nekoga ki bi z njim lahko delila vse to.

http://www.youtube.com/watch?v=a2ViIPwFEdY

Obožujem ga od trenutka, ko sem ga našla na Uršinem zidu čeprav niti nevem zakaj.

And she is clearly not happy.

Srečna. Prvič po dolgem času, se je počutila srečno. Njen nasmeh je bil resničen in v njenih očeh si lahko opazil iskrice, iskrice sreče. Pa vendar se ji je zdelo, da je vse skupaj samo začasno. Zdelo se ji je, da ji ljudje okoli nje ne privoščijo sreče, čeprav so jo oni sami imeli. Obljubila si je, da ji tokrat nebo prišlo do živega, pa vendar se je na trenutke izgubila.

Vikend resnično nebi mogel biti boljši ali pa, če bi bil on del vsega skupaj.

Petkov večer pri Urši z Marušo in Kajo. Šiša night 1.

Sobota, kino in mek z Matejem, Maticem, Blažem in Uršo in pa šiša night 2 in movie night pri meni.