Summerland.

Končno petek in dan za odhod, čez nekaj ur, bom že na poti proti Zadru.

Zadnje dni se je zgodilo toliko stvari, da nekako nevem kje začeti in kje končati. In veliko sem premišljevala, da bi za nekaj časa prenehala z pisanjem, vendar se nekako še nisem odločila zato bom rekla, da je to moj zadnji blog, saj za nekaj časa. Če pa bom, ko pridem z morja imela željo po pisanju bom vsekakor nadaljevala.

Včeraj, smo šli z Maticem in Blažem gledat Harry Potterja in nekako sem pričakovala več, film je sicer odličen in vse, vendar nevem zdi se mi, da je nekaj manjkalo. Po filmu smo se vozili po Ljubljani in kot vedno šli na sladoled.

Tisto vzdušje pred neurjem, ko je vse tiho, ko je v zraku napetost in pričakovanje. Poseben vonj in barva oblakov, ki ni ne sive ne modra niti ne bela, pač pa mešanica vseh in nobene.

Oddaljeno grmenje in strela, ki razjasni nebo, bliža se, napetost se viša in pričakovanje je vse močnejše. Prve kapljice se dotaknejo njene kože in postajajo gostejše, močnejše. Ampak ona samo leži tam sredi velikanskega travnika, ki ga obdaja gozd in gleda proti nebu.

Všeč ji je občutek, ko dežne kapljice spolzijo po njenem obraz in sperejo vse, tudi solze sreče v notranjosti. Na nek način je srečna, neobremenjena in svobodna, drugi bi rekli, da je čudna, včasih ne ve kateri dan je na koledarju. Ali pa prespi popoldan, da ponoči lahko opazuje zvezde in zamišlja si, da ena samo ena sveti zanjo. Kako naivno.

Nevihta se umiri, da se sliši samo še nežno pihanje vetra, nato pa spet izbruhe. Tako kot tista, ki vlada v njenih možganih. Misli grmijo in čustva polzijo in čeprav so njena oblačila težka, ker so prepojena z dežjem, se počuti lahkotno, a ne breztežno.

The worst moments in life.

* Ne dobiti odgovora na sporočilo.
* Odpovedani načrti.
* Ko maš čudovit dan in ti ga potem nekdo pokvari.
* Ko si bolan in zmatran.
* ˝Kako ti je že res ime? ˝
* Ko ne dobiš dovolj spanja.
* Biti zignoreran od ljudi, ki jih imaš rad.
* Se počutiti samo v sobi polni ljudi.
* Ko te nihče ne pogreša.
* Ko te nekdo zamenja za neko drugo osebo.

He is more myself than i am. Whatever souls are made of, his and mine are the same.

Navadila se je, da je skrivala svoja čustva in sanje pred ljudmi. Pretvarjala se je da je vse v najlepšem redu, kar je bilo veliko lažje kot priznati kaj je resnično narobe. Ampak, ko je sama sedela doma v tišini je spoznala, da ne zna več biti ona.

Bil je vse kar je mislila, da pozna in mislila je, da bi lahko bila vse. A kot vsa se je tudi tisto poletje bližalo koncu in z tem njune sanje.

Slika, ki sledi se popolnoma ujem z današnjim dnem.

I hate distance.

Še dva ni me ločita od tega, da za 10 dni zapustim civilizacijo in se odklopim. In čeprav me sprva ni mikalo, da bi šla se sedaj vse bolj veselim četudi bom vseh 10 dni brala in spala.

Včeraj sem bila z Melito, Petro, Rebeko in Maru na morju in bilo je nepozabno. Smeh, morje, sonce, vodka, kitajska in prfuknjeni Štajerci k so mislili, da so hudi, ker so v nas metal kamenčke in storže, vodna aerobika, ples proti morski travi in vroč pesek.

Današnji blog je kratek, ker sem enostavno prelena. V petek bo daljši ker me potem 10 dni nebo.

Memories remain.

Dobro jutro, no za nekatere vsekakor ne dobro. Prehladila sem se, kašljam in kiham in boli me grlo. In nekako komaj čakam naslednjo soboto, da pozabim na vse in grem za tistih 10 dni, nekam kjer ne nihče ne pozna.

Pri Lei je bilo vredu, samo kot sem pričakovala sem fotoaparat pozabila doma.

Včerajšnji dan je bil v resnici boljši kot sem mislila, da bo. Po kosilu smo z Hano in starci šli v Ljubljano v šoping in prvič po nekaj mesecih smo se imeli resnično super. Potem pa smo se zvečer z babami odpravile na pjačko, in bilo je zabavno.

Že najmanj 10x sem začela z pisanjem in še vsakič sem ko sem napisala nekaj vrstic vse skupaj zbrisala. Besede se ne zdijo prave in stavki so samo besede, ki ne sodijo skupaj. In v prsih me tišči. Težko diham. Zadnje čase se je zgodilo toliko nepričakovanih stvari, stvari za katere me je strah da se ne bodo uredile. In želim si, da bi jih lahko z kom delila. Vendar je vse kar dobim "Sanje Anja nehaj sanjati".

In končno sem se naučila narediti papirnate ptiče.

My blog speaks for me.

Trenutno si želim biti v Londonu, kjer poteka premiera zadnjega zdela Harry Potterja.

Občutek imam, da moram pisati, kot bi moje telo imelo neznansko potrebo po tem vendar vedno, ko začnem moji prsti obležijo na tipkovnici brez premikanja. In vse ideje, ki so mi čez dan prišle na misel izginejo. Glava ostane prazna čeprav telo čuti potrebo po pisanju.

Načrt za jutri je, da grem k Lei na rojstni dan in da preživim. In da ne pozabim fotoaparata doma, ker to poletje še nimam nobene slike.

Sanje, ki so se zdele tako resnične, tako blizu. Občutek, ko veš, da nekomu ni vseeno zate, ko veš da nekomu nekaj pomeniš. Objemi, ki so bili vse kar si je lahko želela. Poletje, ki se je bližalo koncu. Oh, kako zelo je sovražila tisti neizbežni občutek, ko veš je nečesa konce in da poti nazaj ni. Občutek ko ostanejo samo spomini, ki z časom  vse bolj bledijo. Dotik njegove kože ob njeno, še zadnji objem v slovo, solza ki mu jo uspe zatreti še preden doseže lice in besede, ki ostanejo neizgovorjene.

Hello july.

Sobota, ki se je začela slabo in je potem postala boljša, sedaj pa je ponovno gnila.

Malo prej sem imela po tem, ko mi je Kaja poslala povezavo neke slike iz tekmovanj tiste pri bliske spominov, ko gledaš stare fotografije in se spominjaš posameznih delov le teh. Razdiranje pokalov, vsaka vedno počne neki svojega, kregamo se, skupi jokamo in se smejimo, da nas bolijo trebuhi in nam po licih tečejo solze, smo neresne in svojeglave ampak, ko pa je potrebno smo sestre.

1. ttrenutno si na netu

2. visiš na faceboku

3. zdaj bereš to

5. nisi opazil da št. 4 manjka

6. zdaj preverjaš

7. zdaj se smejiš ker si tak idiot

8. ne moreš se dotakniti vseh zob z jezikom

9. idiot si ker to probaš

10. resnica pod št. 1 je laž

11. spet si idiot ker gledaš kaj je pod št. 1

12. smejiš se ker si dojel da si idiot

Ker sem se za tistih nekaj sekund resnično nasmehnila sama sebi.

Ležala sta sredi jase in zrla v zvezde, ki so sijale nad njima. Zanjo je bil on samo še ena oseba v njenem življenju, ki bo z časom izgubil čar in učinek, ki ga je imel nanjo. Dejanja, spomini in preteklost so jo naučil, da so osebe, ki stopijo v njeno življenje samo začasni. In naučila se je, da se nikoli ne sme prepustiti občutku navezanosti. Ljubezen ji je bila tuja, bila je nekaj kar nikoli ni poznala in si nekako ni želela spoznati. Uživala je v trenutkih, ko je v trebuhu čutila metuljčke in  v mednožju ščemenje, vendar je vedela, da so te stvari samo začasne. Ko so občutki izginili je obrnila nov list, pozabila na včerajšnji dan in se predala novim stvarem, katere so jo za tistih nekaj trenutkov naredile srečno.

Attachments leads to expectations and expectations leads to disappointments.

You jump, i jump remember?

Upala sem, da bo to poletje še boljše od lanskega vendar vse kaže da bo slabše. In pogrešam tiste dneve, ko sva bili skupaj jaz in ona in neskončno časa za vse neumnosti, ki sva jih bile sposobne narediti.