Ampak vedno je jutri nov dan.

V resnici spet ne vem, kje bi začela. Kajti dan je bil resnično dober. Kaja s svojimi facami ob katerih človek umira od smeha in Tinine izjave o sexu, ter njegovi smsji. Potem pa ti trije stavki pokvarijo vso dobro voljo in ne želiš si drugega, kot da ga preprosto nebi bilo v tvojem življenju. Kakorkoli.


Zvita v klopčič je ležala z glavo naslonjeno na blazino v kotu svoje postelje. Nekje v ozadju sobe je igrala otožna melodija in po njenem licu je tekla solza. Velika, krokodilja, topla in slana solza in se ustavila v kotičkih njenih ustnic. Utrla se ji je še ena a tej ni uspelo doseči kotičkov ust, da bi lahko okusila njen slan okus, z robom rokava katerega je imela stisnjenega v pest jo je zastrla preden ji je uspelo steči po licu. Jeza v njej se je stopnjevala in sovražila je, da je vedno ko je bila jezna jokala. Jeza, ki jo je čutila se je vedno prelevila v solze, ki so drsele po njenem licu. Sovražila je sebe, njega in svet, ki jo je obdajal. Sebe ker si je želela, da bi imela dovolj poguma, da bi mu povedala kako zelo ga sovraži in kako malo ji je mar zanj. Njega ker je vedno opazil samo njene napake, njene spodrsljaje. In svet ter ljudi na njem ker se je v zadnjem času vedno počutila samo ne glede na to koliko ljudi jo je obkrožalo.

Ker že dva popoldneva ne delam drugega kot poležavam v postelji z knjigo in razmišljam o raznih stvareh sem se odločila, da bom letošnjo poletje bila malo bolj ustvarjalna. Želim si, da bi naredila na milijone papirnatih zvezdic in jih nato obesila na nit ki bo segala iz enega konca sobe do drugega. Rada bi se naučila izdelovati papirnate ptice. In vsak dan narediti novo zapestnico, ki bo spominjala na tisti dan.