Regrets collect like old friends. Here to relliwe your darkest moments.

We were lost, happy to disire nothing again.

"Porivaš ga od sebe kajne? Na vse načine se trudiš in si prizadevaš, da bi ga držala na razdalji iz katere te nebi mogel raniti." In imel je prav želela si je, da bi se mu lahko uprla. Da bi rekla konce tej igri, ki jo igrata že predolgo. Počutila se je utrujeno, vsak dan znova je bila bolj utrujena neprestanega igranja, glavne vloge v njuni zgodbi. Vedno je mislila, da je on najbolj čudovito bitje kar jih je kdaj spoznala. Način, na katerega se ji je nasmehnil, kot da bi poznal vse njene umazane skrivnosti in način, na katerega jo je prijel za roko, vedno ko je le lahko. Zdelo se je, da popolnoma normalo, da se dva resnično dobra prijatelja sprehajata po mestu z sklenjenima rokama. Zaljubila se je v jutro, ko se je prvič zbudila ob njem. Nekje na sredini, med njunimi polnočnimi pogovori, ki so bili izdihani z cigaretnim dimom in premori za jutranjo kavo čeprav je bila ura le nekaj čez polnoč. In med branjem ljubezenski sporočil, ki jih je pisal na njeno telo, je spoznala, da je zaljubljena v njegovo prisotnost, in v občutek njegove prisotnosti, ne pa njega samega.

I'm probably too weird for you.

Somewhere between all of our laughs, deep talks and little fights, i fell in love with you.

Želela si ga je, na način na katerega si že dolgo časa ni želela nikogar. In imela ga je tako blizu, da se ga je lahko dotaknila. Pa vendar sta bila najina svetova tako zelo daleč stran in tako zelo različna. On je bil najboljši v pošiljanju mešanih signalih, nikoli nisi vedel ali resnično misli tiso kar reče ali je vse skupaj samo še ena od njegovih šal. In ona je bila najboljša pri analiziranju svojih misli in pri drugih priložnostih. Ne glede na to kdo in kolikokrat so jo prizadeli je ona vedno našla najmanjše upanje za drugo priložnost.

In nič na svetu si ni želela bolj kot ležati poleg njega. Njuni telesi prepleteni pod goro odej, njene ustnice, ki poljubljajo vsako ped njegovega telesa, razen njegovih ustnic in njegove roke, ki božajo njeno. On, ki bi bil edini, ki bi jo videl v stanju sreče in zaljubljenosti. In ko bi prišla pomlad, bi ostali spomini na oznake, ki so jih pustile ustnice na zemljevidih njunih teles.

Ni se zavedala kako zelo je potrebovala pobeg od resničnega sveta, od neprestanega kaosa, ki jo je obdajal. Z hitrimi koraki je zakorakal po poti proti gozdu. In ko jo je objel somrak in so ji drevesa dajala zaščito pred svetom je odmislila svet, ki jo je obdajal in uživala v popolni tišini gozda. Nikogar, ki bi jo neprestano spominjal na napake, ki jih dela, nikogar, ki bi ji solil pamet. Le tišina gozda, šumenje listja pod njenimi nogami in nekje v daljavi ptičje petje, ter oddaljeno zvonjenje cerkvenih zvonov. Celo njen več dnevni glavobol je izginil. Ponovno se je počutila svobodno in srečno.

Life is for deep kisses and strange adventures.

I've spent most of my time, catching my breath, letting it go.

Tako zelo se je trudila, da bi našla nekoga, ki bi jo osrečil. Da je ob tem pozabila kako biti srečna brez ljubezni. Pozabila je tiste drobne stvari, ki so bile resnično potrebne za njeno lastno srečo. Včasih jo je že samo vonj po prihajajoči zimi ali poletju osrečil. Sprehodi med obarvanimi drevesnimi krošnjami z šumečim listjem pod nogami. Nebo, ki se je počasi a vztrajno pripravljalja na prihajajočo nevihto. In čeprav čeprav se je na vse kremplje oklepala teh malih stvari, so z časom vseeno zbledele in izginile. Postale so del vsega tistega kar je nekoč bila, ostale so del osebe kateri se nikoli ni bilo potrebo pretvarjati, da je srečna.

Poskušala je razumeti, ta nov odnos med njima. Ni bilo tako preprosto kot ali ga ima rada ali ga nima. In sovražila je dejstvo, da je vedela, da če ga obdrži v svojem življenju jo bo to mogoče ubila, ampak dovoliti mu oditi jo vsekakor bo.

Stala sta tam v njeni kuhinji, v nežni in otožni tišini. Tesno objeta kot, da so bile njune roke edina stvar, ki ju je držala pokonci. Za njo je bila samo njegova prisotnost v prostoru dovolj, da se je počutila kot da skuša dihati pod vod. On je bil edina oseba ob kateri si je dovolila čutiti, dovolila si je vtisniti v spomin vsak njegov dotik in vsako besedo. Čas, ki ga je preživela z njim je bil drugačen. Zdelo se je da on njega lahko dobi več kot samo ranjeno srce in zavržene upe.

How long has it been since someone touched part of you other than your body?

Vsekakor predolgo. In pogrešam to. Želim si to, a ob enem vem da bi vse lahko imela, če le nebi bilo mojih zidov, mojih predsodkov do ljubezni same.

Fifty shades of fucked up.

Mislim, da jo je bilo strah ljubiti včasih. Ljubezen je v njej prebudila vse neutemeljene strahove. Bila je tiste vrste punca, ki je imela rada stvari, ki so neskončne kot ocean in tiste, ki se jih je lahko dotaknila z blazinicami na svojih prstih. Nekaj, kar si lahko pogledal in v trenutku vedel kaj je, in mislim, da je zato imela težave z ljubeznijo. Kajti ljubezni se ni mogla dotakniti in se prepričati, da se nikoli nebo spremenila.

Po dolgi in neprijetni tišini je končno spregovorila "Ne verjamem v ljubezen. Nisem prepričana če obstaja. Mogoče za nekatere a zame vsekakor ne." Zresni obraz, a se ji že naslednji hip na usta prikrade tisti igrivi polovični nasmeh in z rahlim posmehom v glasu reče. "Ampak, če ti misliš da me ljubiš, je tudi to v redu." Ko izreče ta stavek, obrne svoj hrbet proti njemu in z dežnikom v roki odkoraka v deževno noč. Na sredini poti proti domu, ko se dež že skoraj umiri in proti zemlji padajo samo še drobne kapljice, zapre dežnik in nastavi svoj obraz kapljicam. Njena glava je pozna in težka, misli se kopičijo in poskuša jih urediti. Občutek ima, da čaka na nekaj kar nikoli nebo prišlo ali mogoče na nekoga za katerega, ve da bi ga morala že davno tega pozabiti. Pa vendar še vedno čaka in si ne dovoli, da bi bila z nekom več kot samo prijateljica. Ne dovoli si čustev, ki bi bila močnejša od čustev do njega. Nekako ji vedno uspe, da se z vsemi drugimi ustavi na prijateljski ravni, ker še vedno upa in čaka nanj.

In čez čas se naučiš, da ne potrebuješ nikogar, da preživiš. Kajti nihče nebo vedno tam, čeprav so obljubili, da bodo. Če ne drugega, nekega dne lahko pogledaš nekoga v oči in rečeš. Preživel sem in naredilo me je to kar danes sem.

Pravijo, da življenje nima pravil, pa jih vendar ima, čeprav samo osnovne tri. Prvega, če ne greš za tistim katerega hočeš ga nikoli ne boš imel. Drugo, če ne vprašaš bo odgovor vedno ne. In zadnjega, če ne stopiš koraka naprej boš za vedno obtičal na enem in istem kraju. Vendar kljub tem najpreprostejšim pravilom so na koncu edine stvari, ki jih obžalujemo, priložnosti ki smo jih zamudili in odložitve za katere smo čakali predolgo, da smo jih naredili.

I feel like i'm far away from this world.

I manage to destroy every, relationship, every friendship with my paranoid, over thinking, sabotaging  brain. I wish things were differen, but it's just who i am.

Moj idealen opis. Vsaj zanje čase se zdi tako, da uničim vsako stvar, ki se je dotaknem. Neprestano imam ta občutek, da vsako stvar, ki jo rečem ali naredim, naredim narobe. Zapletla sem se v igro v kateri so vsi ki me obkrožajo boljši igralci kot jaz sama. Želim si pobegniti, stran od vse drame, od vseh, ki se pretvarjajo da so nekaj kar niso.

Občutek imam, da se utapljam  čeprav me ne obkroža nobena voda. V prsih imam čuden občutek in moje dihanje je oteženo. Včasih, ko sem se tako počutila sem potrebovala samo globok vdih mrzlega zraka, ki je za nekaj kratkih trenutkov napolnil moja pljuča, sedaj ne pomaga niti to. Izgubljam se, v svojih lastnih mislih, izgubljam ljudi okoli sebe, ljudi ki so in še vedno pomenijo več kot vse drugo in ne glede nato kako močno se upiram in si želim, da se nebi utapljala na koncu dneva ostanem sama in izgubljena.

Heart still beating but it's not working.

They're floating lanterns in the sky. Can you believe that?

 Japanese lantern is a symbol of letting go of the past. 

Well here's a news flash, we're not Japanese. 

I know what your going to say, ¨It makes them feel better, Damon.¨ 

So what? For how long, a minute? 

A day?

 What difference does it make.

 Because in the end, when you lose somebody,

 every candle and prayer is not going to make up for the fact that the only thing you have left, 

is a hole in your life where that somebody that you cared about used to be.

Ponovno imam tisto obdobje, ko se neprestano mučim napisati blog, ker imam v glavi nešteto misli, ki jih ne znam izraziti drugače kot z besedam. A ko se usedem za računalnik odprem prazno stran se znajdem v slepi ulici. Napišem stavek, a ne zveni dobro ga pobrišem, začnem znova in ponovim vse skupaj od začetka. Zaprem okence in pustim stvari nakopičene v glavi. Vse preveč imam slabih dni zanje čase. Občutek imam da mi bo razneslo glavo in vse kar si želim je samota moje male sobice. Imam to slabo navado, da ko imam takšne dneve stresam slabo voljo okoli sebe in se hkrati pretvarjam, da sem popolnoma okei čeprav globoko v sebi umiram.

Ob takšnih dneh si nadvse želim pobegniti. Ne daleč le stran, od vsega hrupa in zmešnjave, ki me obdaja.

She want the part of him that he refuse to give.

Edini način, da je ob večerih lahko zaspala je bil, da je mislila nanj na noči preživete ob njem. Še vedno je lahko čutila njegove prste na njeni koži in njene na njegovi. Nedolžni dotiki, ki so povedali več kot tisoč besed. Ni minila noč, da se nebi prikradel v njene sanje.

Včasih si je želela samo sedeti poleg njega. Želela si je gledati smešne in grozljive filme z njim, se smejati. Načrtovati stvari, ki jih nikoli nebi počela, ampak iz nekega čudnega razloga je bilo že samo načrtovanje le teh dovolj za njo. Hotela je z njim govoriti o vsem in ničemer, se znova in znova zaljubiti vanj dokler se nebi naveličala eden drugega, ampak do takrat si je želela njega.

Bila bi samo poglavje nikoli končane knjige njunih življenj, spominjala bi se vseh čudovitih trenutkov vendar se nebi bala novih.

Bila je samotar. Nikoli ni imela ogromen skupine ljudi, ki bi jo obkrožali le tiste najbližje. Ljudje je niso pogrešali in nikoli ni bila prva oseba, ki bi jo kdo iskal v množici ljudi. Znala se je zliti z njo. Ostati neopažena in všeč ji je bilo tako, kajti ona na drugi strani je oboževala opazovati ljudi. Nezavedni gibi in besede, ki so včasih prizadele bolj kot katero koli orožje.

Knjige so bile njene največje zaveznice. Skrila se je za njihove platnice in se z vsak novo knjigo spremenila v drugo osebo. Tako je lahko odplavala na različne kraje, ki so bili bodisi resnični ali ne. V nekaterih se je počutila srečno spet v drugih, je bilo vse kar je čutila praznina, ki so je razjedala tudi v resničnosti.

http://www.youtube.com/watch?v=2tMKO_9SD1Y

And in that moment i swear we were infinite.

I had so much to say, but no one to listen.

Včasih si tako želim povedati nekomu svoje občutke. Vse. Pridejo dnevi ko krvavo potrebujem nekoga, ki bi samo poslušal in sprejemal moje misli in občutke. Pa saj imam ljudi, ki poslušajo vse moje najmanjše bedarije in neumnosti, a si nekako želim nekoga, ki me ne pozna tako kot me oni. Nekoga, ki bi ga naključno srečala na ulici in mu izlila vse svoje misli, on bi sedel in poslušal brez besed in ko bi končala bi ponovno ostal tiho in me samo potegnil v objem. Želim si poravnati svoje misli jih ponovno popredalčkati a enostavno ne morem, ostajajo velika luža zmede v moji glavi. So dnevi, ko se počutim odlično in ljubim življenje in so dnevi, ko je vse kar si želim topla odeja in mehkoba moje postelje.

All at once summer collaspsed into fall.

Toplota poletnih dni je izginila z hladnim jesenskim vetrom kot listje z dreves. Poletje je bilo sedaj resnično samo še spomin in zdelo se je, da so vsi razen nje pozabili nanj. Ona se ga je spominjala vsak večer pred spanjem, sanjala je o njem. Pogrešala je dolge poletne noči preživete ob ognju, pogovore, ki so trajali pozno v noč. Vonj po morju in občutek brez težnosti. Trenutke, ko se je vprašala kateri dan je že res danes. Vonj po sveže pokošeni travi in njega.