Nikoli ni bila dobra v izražanju svojih čustev. Mama ji je vedno govorila, da je to še ena od stvari, ki ji je podedovala po očetu, poleg trme. Njena osebnost je bila težka in močna pa vendar na nek način krhka. Ljudje, ki so jo obdajali, tudi tisti, ki jih je poznala že od malih nog je nikoli niso ravno razumeli. Nikoli jim ni dovolila, da bi se ji dovolj približali. Njena največja slabost je bila, da je preveč razmišljala o stvareh, ki niso bile pomembne. Vedno je vsako najmanjšo stvar v svoji glavi premlela tisočkrat.
Včasih se ji je zdelo, kot da je v njej skritih več osebnosti. Osebnosti, ki so se pokazale in prišle na dan takrat ko je bila v družbi ljudi. Poznala je tri njihove plati. Tisto dobro, ki je bila včasih prisotna vedno in povsod, z njo je vedno videla le dobro v ljudeh, ki so jo obdajali. Tisto igralsko, ki se je vedno pretvarjala da je vredu, da bi z njo ne zavedajoč se zaščitila samo sebe. In za konec tisto, ki jo je sovražila. Tisto, ki ji je vedno znova zadala bolečine v prsih. Nekako niti ni vedela kako naj jo imenuje, vedela je samo, da jo je ubijala. Počasi jo je začela razjedati od znotraj, želela si je, da bi jo znala ustaviti, ji preprečiti da bi prišla na plan. A vse kar je lahko naredila, je bilo da jo je nemočna opazovala, kako se je počasi kot lev, ki zasleduje svoj plen plazila na površje. In samo vprašanje čase je bilo kdaj bo dosega svoj cilj in prišla na površje.
Sreča jo zadane kot vlak na progi. Drvi proti njej vendar se ne ustavi pač pa lahkotno brez kakršnih koli zvokov zapelje mini nje, naprej v neznano.
Po vsem kaj je sreča pravzaprav?
Nekateri pravijo da ljubezen, vendar ljubezen še nikoli ni prinesla sreče ali radosti. Mogoče za nekaj časa, za neko določeno obdobje, za nek določen čas, ki je omejen na vsakega posameznika. Ravno nasprotno, ljubezen je anksioznost, vojno polje. Neprestano spraševanje samih sebe, ali smo naredili pravo stvar, ko smo stvari naredili po svoje ne tako kot na naročajo pravila družbe niti ne tako kot si naša ljubljena osebe želi, da bi jih, pač pa nek svoj način, ki je vsem ostalim tuj in nepoznan. Prava ljubezen je sestavljena iz iluzije, ekstazije in agonije.
Sreča je nekaj popolno drugega, pa vendar na las podobnega ljubezni. Vsak od nas, vsak posameznik jo ima v sebi od rojstva, prav tako kot ljubezen. A prav tako je tudi sreča nekaj kar ni trajno, ostaja, spremlja nas na vsakem koraku neko določeno obdobje našega življenja a potem nas zapusti, izbere drugo pot kot mi in se po določenem času ponovno vrne.
Čevlje je pustila na terasi in se po stopnicah pognala proti ozki potki, obdani z visoko travo ki ni bila niti zelene niti prešnično rumene barve pač pa mešanica obeh, ki je vodila do obale. Ko je pod nogami začutila mivko se ji je na obraz, počasi z največjo eleganco prikradel širok nasmešek. Naredila je še nekaj počasnih, previdnih in nesigurnih koraku po vrčem pesku proti oceanu. Ko je stopala pomočila v vodo, ki je bila toplejša kot se je je spominjala je vedela, da nikoli več noče zapustiti tistega kraja. Kot majhen otrok, je čofotala po vodi, pustila vetru da ji je mršil lase in valovom, da so se zaganjali v njene noge. Preveč zatopljena v svoje početje, ni opazila velike postave brez majice v kopalnih hlačah, ki se ji je bližala izza hrbta. Njegove prisotnosti se je zavedala šele, ko se je tujec, ki ga je ona poznala tako dobro če ne celo bolje kot sebe, približal ter svoje roke položil na njene boke ter jo pritisnil na svoje prsi. V njegovem objemu se je obrnila ter se mu še močneje privila na prsi. Končno je bila tam kamor je spadala, doma.
Ni komentarjev:
Objavite komentar