Kajti vsi ostali so. Ali pa se ji je tako samo zdelo na trenutke, tiste drobne osamljene trenutek, ko je sedele pod zvezdnatim nebom in razmišljala o tem kakšno bi bilo njeno življenje, če bi živela v nekem drugem svet, mogoče drugem stoletju. Včasih se ji zdi, da ljudje, ki jo obkrožajo samo čakajo, da bo naredila eno tistih drobnih napak. Napako katero bo sama komaj opazila a vsem ostalim se bo zdela veliko večja, tako velika da jo bodo potem ponovno lahko obsojali. Ji očitali za stvari, ki jih je naredili v preteklosti.
Upala je, da bo tokrat drugače, da bo z njim drugače, da bo ona drugačna. Pa vendar je nekje globoko v njen tlel tisti droben plamen, ki jo je razjedala. Kajti vedela je, da do z časom ona obupala nad njim, nad njima, tako kot vedno do sedaj. In edino vprašanje, ki je še ostalo je bilo ali ji bo on dovolil oditi ali ne.
The best part of me is well hidden.
Navezanost, nekaj kar je sovražila in ljubila obenem.
Nekoč jo je ljubila, navezanost namreč. Rada je imela občutek, da nekomu pripadaš. Oboževala ga je. Pa vendar je nekje na poti spoznala, da bolj ko se navežeš na neko osebo, kraj ali predmet, težje je to osebo, ta kraj ali predmet zapustiti. Večina ljudi, ki pozna občutek navezanosti, bi rekla, da ji ni potrebo zapustiti ničesar od tega, zakaj bo zapustili nekaj kar nam pomeni vse na svetu, ki ga poznamo in še na tistih, ki jih ne.
A ona nikoli ni bila kot drugi. Vedno je bila nekaj posebnega, vedno je izstopala iz celote. Živela je iz danes na jutri. In vedela je, da če bo jutri spoznala nekoga, ki jo bo privlačil bolj, da če bo našla kraj, ki se ji bo zdel zanimivejši, ali pa bo našla novo igračo, ki bo veliko bolj zanimiva od prejšnje odšla, brez obotavljanj, brez oziranja nazaj. Prepustila se bo tistemu novemu občutku, in uživala. Vendar vedela je, da bo tik preden bo našla neko novo stvar obžalovala, da je stvari iz preteklosti pustila v preteklosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar