Fuck what anybody say.

Nikoli ni bila dobra v izkazovanju čustev in občutkov. Vse stvari, ki jih je čutila je občutila močneje kot ljudje, ki so jo obdajali. Nikoli ni bila dobra v izpovedovanju, vedno je vse svoje misli, čustva obdržala zase, potlačila jih je v drobne kote svojih misli, svojega srca, misleč da bodo tako izginili. Izpuhteli v neznano dimenzijo, ki je njena domišlija ni poznala. Stokrat raje jim je dovolila, da jo razjedajo od znotraj kot pa jih povedala naglas. Zdelo se ji je da bi tedaj postali resnični.

Verjetno nebodo nikoli razumeli, zakaj je to naredila, nekako še sama ni vedela tega, pa vendar je bilo to edino prav. Vedel, je da je to edina rešitev, da reši samo sebe.

Stay or leave.

"Vsako moje razmerje se je končala, ker v resnici nisem vedela, kaj hočem. Začela sem verjeti, da sem dejansko prezahtevna. Mislila sem že, da ne znam ljubiti."

"Anja, to vedno narediš, ko ti je nekdo všeč najdeš milijone različnih načinov zakaj se ti in on nebi obnesla. Zadeve preveč analizeraš in kompliceraš."

A drop of water as light as air.

Yes, she's kinda hoping that you won't give up on her.

Kajti vsi ostali so. Ali pa se ji je tako samo zdelo na trenutke, tiste drobne osamljene trenutek, ko je sedele pod zvezdnatim nebom in razmišljala o tem kakšno bi bilo njeno življenje, če bi živela v nekem drugem svet, mogoče drugem stoletju. Včasih se ji zdi, da ljudje, ki jo obkrožajo samo čakajo, da bo naredila eno tistih drobnih napak. Napako katero bo sama komaj opazila a vsem ostalim se bo zdela veliko večja, tako velika da jo bodo potem ponovno lahko obsojali. Ji očitali za stvari, ki jih je naredili v preteklosti.

Upala je, da bo tokrat drugače, da bo z njim drugače, da bo ona drugačna. Pa vendar je nekje globoko v njen tlel tisti droben plamen, ki jo je razjedala. Kajti vedela je, da do z časom ona obupala nad njim, nad njima, tako kot vedno do sedaj. In edino vprašanje, ki je še ostalo je bilo ali ji bo on dovolil oditi ali ne.

The best part of me is well hidden.

Navezanost, nekaj kar je sovražila in ljubila obenem.

Nekoč jo je ljubila, navezanost namreč. Rada je imela občutek, da nekomu pripadaš. Oboževala ga je. Pa vendar je nekje na poti spoznala, da bolj ko se navežeš na neko osebo, kraj ali predmet, težje je to osebo, ta kraj ali predmet zapustiti. Večina ljudi, ki pozna občutek navezanosti, bi rekla, da ji ni potrebo zapustiti ničesar od tega, zakaj bo zapustili nekaj kar nam pomeni vse na svetu, ki ga poznamo in še na tistih, ki jih ne.

A ona nikoli ni bila kot drugi. Vedno je bila nekaj posebnega, vedno je izstopala iz celote. Živela je iz danes na jutri. In vedela je, da če bo jutri spoznala nekoga, ki jo bo privlačil bolj, da če bo našla kraj, ki se ji bo zdel zanimivejši, ali pa bo našla novo igračo, ki bo veliko bolj zanimiva od prejšnje odšla, brez obotavljanj, brez oziranja nazaj. Prepustila se bo tistemu novemu občutku, in uživala. Vendar vedela je, da bo tik preden bo našla neko novo stvar obžalovala, da je stvari iz preteklosti pustila v preteklosti.

Her thoughts woulld break your heart.

http://www.youtube.com/watch?v=cZVyytxu71c

We blame society, we're socaety.

Občutek je bil naravnost čudovit izvedeti kakšno mišljenje imajo o tebi drugi ljudje. Ljudje, ki te v resnici ne poznajo. Poznajo samo neko masko, ki jo nosiš. In potem obsojajo, iščejo napake, stvari, ki si jih naredil v preteklosti in na katere si pozabil, a jih oni vrnejo in jih ponovno naredijo resnične.

Za vse krivimo družbo v kateri danes živimo, a v resnici smo ta družba mi. Obsojamo ljudi, čeprav jih ne poznam, čeprav ne poznamo njihove preteklosti, sedanjosti ali njihove prihodnosti. Obsojamo glede na izgled, glede na to kar vidimo in nikoli ne pomislimo, da so te ljudje v življenju lahko prestali več kot kdorkoli od nas.

When nothing goes right, go left.

Ne spomnim se kdaj sem nazadnje sedela pred računalnikom in pisala blog. Tisti pravi blog. Zanje čase je moja glava prazna ali pa se mi stvari, ki jih želim napisati ne zdijo primerne, oziroma bolje rečene bi prizadele veliko več ljudi kot bi hotela. Zato raje ne pišem, pač pa vse misli obdržim zase jih premlevam na milijone načinov in jih nato z časom pozabim.

It's better to try and fail, than to never know and always wonder.

Nekaj časa nazaj je med svojimi starimi dnevniki našla nek star prepognjen list papirja. Previdno ga je vzela v roke ter ga razgrnila, na majhnem koščku tisočkrat prepognjenega papirja je bil napis. Z pisavo, ki bi jo vedno prepozna in z pisavo, ki jo je vedno oboževal je pisalo. If you love two people at the same time, choose the second one, because if you really loved the first one you wouldn't have fallen for the second.
Ko je bila mlajša nikakor ni razumela kako lahko nekdo ljubi dve osebe ob istem času, sedaj je. Obe imaš rada, obe imata pomembno vlogo v tvojem življenju, in ko si z eno od njiju si želiš, da bi imela poleg vseh svoji lastnosti še lastnosti tiste druge osebe. Pa vendar na koncu spoznaš, da ljubiš samo eno od njiju.

No one will never found out what was happening inside me.


Včasih ji je zavidala tisto njeno sproščenost pri vsem kar je počela v življenju, zavidala ji je tisto domačnost z ljudmi čeprav jih je komaj spoznala. Zavidala ji je ker je bila nekoč sama takšna. Sproščena z vsem in vsakim. A se je nekje na poti odraščanja izgubila.

Sedaj je bila nekdo za koga ni točno vedela kdo ali kaj je. Včasih je ljubila branje, tisto lahkotno večerno branje pred spanjem, da je potem lažje zaspala saj je potem vedno razmišljala o tem kaj se bo zgodilo v knjigi ne o tem kaj jo čaka prihodnji dan. Včasih je bilo njeno pisanje tako spontano, tako preprosto, sedaj je vsak napisan stavek tisočkrat pobrisala in nanovo napisala, spremenila vrstni red besed, jih odvzela in dodala. Včasih je ljubila stvari, ki jih sedaj sovraži in sovražila stvari, ki jih sedaj ljubi.

I wanted to believe in all the words i was speaking.


Nekoč ji je neka prijateljica rekla nek stavek, ki ji še vedno vedno, ko stvari niso v najlepšem redu odzvanja v glavi.. NI NUJE, NI PRAVIL.

Imela je občutek, da se je ponovno prenaglila, da prehiteva samo sebe. On je bil vse kar je hotela vse kar je ta trenutek potrebovala. Vedela je, da je tisto kar čuti dobro, pa vendar je bilo v glavi na tisoče vprašanj. Kaj če bo čez nekaj časa spoznala, da ga ne potrebuje več. Kaj če, kaj če in kaj če..

Ker so najbolši piškoti na svetu in ker so darilo od moje pikice.