sobota, 31. december 2011

It just doesn't feel like newyear without her.

Nekako nevem kje naj začnem. Včeraj sem med pospravlanjem sobe našla lanske novoletne zaobljube in ob branju le teh spoznala, da nism uresničila niti ene izmed njih. Zato sem se letos odločila, da preskočim pisanje novih kajti tako ali tako ponovno nobene nebom uresničila.

Staro leto se izteka in ob tem nekako nečutim drugega kot neskončno mero obžalovanja za stvari, ki so bile narejene in ševečjo za tiste, ki niso bile.

nedelja, 18. december 2011

You'll never understand, you never did.

Whisper me all your secrets.

Včasih, se je sovražila zaradi lastnosti ki jih je imela, in eno izmed njih je najbolj sovražila. To, da je bila predobra oseba. Vedno je pomagala ne glede na to ali so jo za pomoč prosili ali ne. Vedno je vskočila v nastalo situacija, da je brisala solze in ljudem govorila, da se bodo stvari uredile, vedno pa naj je bilo to sredi noč ali pa sredi belega dneva. Saj je rada pomagala, nikoli se ni pritoževala in nikoli ji ni bilo težko. Vendar je sovražila dejstvo, da ko je ona potrebovala nekoga, pa čeprav samo za enega tistih iskrenih pogovoru so vsi izginili neznano kam.

Včasih se ji je zdelo, da je bila ona njen angel varuh. Vedno je bila tam, ko jo je potrebovala. Oboževala je njune nočne sprehode in noči ko sta samo stale pred hišo in dolgo v noč razpravljali o stvareh, ki sta jih pogrešali in čutili. V zadnjih nekaj tednih ji je prirasla k srcu kot ji že dolgo ni nihče. Vedela je, da ji lahko zaupa, pove svoje naglobje strahove in čustva. Pogovori z njo so ji dali vedno nov pogled na stvari, na ljudi ki so jo obdajali na življenje samo.

sobota, 10. december 2011

Nevidno srce joče po občutku.

Kdorkoli je rekel, da potolčene dlani in kolena ostajajo stvar otroštva očitno še nikoli ni lovil zajcev ob polnoči. Dan je bil vsekakor eden tistih, ki se slabo začne in dobro konča.

Darling, I just don't do this shit anymore.

Ležala je v postelji in razmišljalo o občutku, ki ji je že nekaj časa načenjal živce. Razdvojenost. Hrepenela je po nečem novem, po novih občutkih, po novih dneh brez vsakdanje rutine, po nekom novem. A si je hkrati želela imeti tiso kar že pozna, vsakdanjo rutino. In na trenutke se je počutila ujeto, ujeto med sanjami in resničnostjo.

Nekoč ji je nekdo rekel, da so odnosi med ljudmi samo površinski, da so nekaj kar potrebujemo da preživimo čez življenje, da so kot dihanje. In ni mu verjela, a je z leti ko je odraščala spoznala, da je imel prav. Neglede na to kakšne vrste odnos gojimo do določenih ljudi, nikoli zares ne poznamo kaj se skriva v njih, kot da je vse skupaj neka maska, ki so jo že v otroštvu nadenemo brez da bi se tega zavedali in z leti se ta maska samo še debeli. Postaja trša, odpornejša.



We're not meant to live forever.

Zamišljeno je sedela v kotu sobe in z praznim pogledom opazovala svojo običajno družbo. Po glavi se ji je podilo na milijone misli in želela si je, da bi jih kot nekoč znala pospraviti v svoje predalčke kamor spadajo. Iz ozadja sobe je slišala smeh in želela se je smejati, iskreno kot nekoč. A se nekako ni zdelo prav.


Vse se zgodi z razlogom!

nedelja, 4. december 2011

You've made me weak.

I often do stupid things you know.

Stopila je na prste ga poljubila na lice in objela v slovo. Nekdo je v ozadju izjavil nekaj kar se je vsem zdele smešno, ona pa je le zavila z očmi še zadnjič pogledala njegove, preletela zbrano družbo in z težkimi koraki odkorakala skozi vrata. Mrzel decembrski zrak ji je objel telo, globoko je vdihnila in pustila solzi, da ji je spolzela po licu. Želela si je steči nazaj v toplo zavetje sobe in se mu skriti v objem. Še ena njenih iluzij, ki je vedno znova zabolela. Hrepenela je po njegovem dotiki, ki ji ga je vedno z veseljem naklonil, in po objemu za katerega ji nikoli ni bilo treba prositi. Želela ga je ob sebi, čeprav je vedela, da to kar čuti do njega nikoli ni bila ljubezen. Pa vendar se je požvižgala na ponos in vsa pravila tega sveta. Želela ga je ob sebi ker se je le tako počutila popolno.

In ob večerih, ko sama leži v postelji obžaluje. Obžaluje, da tisto noč ni odšla z njim. Pa vendar se je v tistem trenutku to zdelo edino razumno dejanje, takrat se je še zavedala kaj je prav in kaj ne. Kasneje tega ni bila več sposobna.