We crave what we can't have.

We either sink or we swim, because we won't get another chance.

Sobo je obdajal prijeten vonj po pomarančah in cimetu, nekje v ozadju se je slišala tiha otožna melodija in edino svetlobo so sobi dajale sveče, ki so gorele na okenski polici. Ležala sem v postelji zavita v toplo odejo in zrla v papirnate ptice in zveze, ki so krasile moj strop.

Odplavala sem. Odšla sem v nek drug prostor, ker je poleg mene na moji majhni postelji ležal on. On do koga sem gojila toliko različnih čustev in občutkov, da sem včasih pozabila na vse od njih. Pa vendar so nekako vedno ostajali z mano, me neprestani opominjali na nekaj kar nikoli nebom imela. Nanj me je vezalo toliko spominov in ne uresničenih sanj, pa vendar se mi je včasih zdelo, da jih nikoli nebom imela dovolj. Mislila sem, da sem ga prenehala imeti rada, a sem spoznala da sem enostavno pozabila. Čas in oddaljenost naredita to.

Another year, lots of new dreams.

Novo leto se približuje z vrtoglavo hitrostjo, vendar jaz niti približno še nisem pripravljena zapustiti staro. Neprestano me preganja občutek, da imam še vedno preveč neporavnanih računov, preveč sanj, ki se niso uresničile zaradi moje lastne trme.

Ponovno sem se odložila, da nebom delala novoletnih zaobljub kajti le teh nikoli ne uresničim, tudi če si zastavim še tako preprosto stvar jo prekršim v prvem tednu novega leta, zato ne vidim razloga za trud. Vendar sem ob neki sliki prišla na idejo, da vedno ko se zgodi nekaj kar zaznamuje tvoje življenje, vsak dogodek, ki se ti vtisne v spomin zapišeš na list papirja in ta papir spraviš v škatlo. In ko se leto konča vzameš to škatlo prebereš vsak spomin in nato kok papirja vržeš v ogenj.

I don't care if you only love the idea of me, i'll be the best damn idea you've ever had.

Zima jo je vedno spominjala, na njen volnen pulover na tleh njegove spalnice, ko je ležala v njegovem objemu in opazovala, drobne snežinke, ki so padale proti tlom in zakrivale sledi njenih stopinj pred njegovo teraso. Ne spominja se, da bi kdaj prej imela zimo rada na način na katerega ji ima sedaj, ko v žepu svojega plašča tišči roke, na katerih koža je zaradi vetra razpokana do krvi. In ne spominja se, da bi kdaj dovolila, da ji telo otrpne, ko mrzel veter čez topel plašč prodre do njene tople kože. Edina stvar, ki je še vedno ostala je, da sovraži kako ljudje krivijo zimo in slabo vreme za praznino v njihovih srcih.

In čeprav je minilo že veliko zim od tiste, ko je vsako noč prebila v njegovi spalnici, nikoli ni našla besed z katerimi, bi lahko ubesedila vsa narejena dejanja. Besed, ki bi opisale krivico in izgubljeno ljubezen. In včasih se ji je celo zdelo da je nerazumno ubesediti čustva, za katera nikoli ni bila resnično prepričana, da so obstajala. Želela si je da nebi bil tako zelo resničen kot je bil, želela je, da bi si ga samo izmislila v glavi, vendar so rože na njenem dovozu, ki jih je posadil poletje pred tisti zimo, opominjale na to, da bil še preveč resničen.

In tako čas, preganja dekle, ki je preživelo še eno zimo v učenju kako ljubiti nekoga in na fanta, ki je mislil, da si ne zasluži nobene topline, ki je ona ni mogla ponuditi.

Those who are heartless once care too much.

Včasih se mi zdi, da imam to slabo navado, da pobiram ljudi, ki so na tleh. Poiščem košček njihovega zlomljenega srca in ga ponovno sestavim v celoto. Zdi se kot, da padam na njihovo ranljivost. Vendar, na koncu oni vedno na nek način ozdravijo in odidejo, z koščkom mene. In včasih se sprašujem, kdo bo popravil mene.

http://www.youtube.com/watch?v=SA5pPiv1Y_Y

We can be heroes, just for one day.

http://www.youtube.com/watch?v=1g2VdB4YpzQ

You see things. You understand. And you keep quiet about it.

Končno sem dočakala film, ki je od tega trenutka naprej moj najljubši. Vedno sem imela rada drame, zgodbe, ki so imele smisel z resničnim življenjem in z svetom v katerem živimo. In vedno sem se iskala v njih. V zgodbah, v igralcih oziroma njihovih vlogah. Ob gledanju sem spoznala, da nikoli nisem hotela biti ena od njih, želela sem biti nekdo svoj, nekdo drugačen v vseh možnih pogledih te besede. In on koncu filma sem se zavedala, da sem. Nekdo, ki ima svoje mišljenje, svoj svet v katerem se počutim udobno čeprav vsi drugi na njega gledajo z viška.

Regrets collect like old friends. Here to relliwe your darkest moments.

We were lost, happy to disire nothing again.

"Porivaš ga od sebe kajne? Na vse načine se trudiš in si prizadevaš, da bi ga držala na razdalji iz katere te nebi mogel raniti." In imel je prav želela si je, da bi se mu lahko uprla. Da bi rekla konce tej igri, ki jo igrata že predolgo. Počutila se je utrujeno, vsak dan znova je bila bolj utrujena neprestanega igranja, glavne vloge v njuni zgodbi. Vedno je mislila, da je on najbolj čudovito bitje kar jih je kdaj spoznala. Način, na katerega se ji je nasmehnil, kot da bi poznal vse njene umazane skrivnosti in način, na katerega jo je prijel za roko, vedno ko je le lahko. Zdelo se je, da popolnoma normalo, da se dva resnično dobra prijatelja sprehajata po mestu z sklenjenima rokama. Zaljubila se je v jutro, ko se je prvič zbudila ob njem. Nekje na sredini, med njunimi polnočnimi pogovori, ki so bili izdihani z cigaretnim dimom in premori za jutranjo kavo čeprav je bila ura le nekaj čez polnoč. In med branjem ljubezenski sporočil, ki jih je pisal na njeno telo, je spoznala, da je zaljubljena v njegovo prisotnost, in v občutek njegove prisotnosti, ne pa njega samega.

I'm probably too weird for you.

Somewhere between all of our laughs, deep talks and little fights, i fell in love with you.

Želela si ga je, na način na katerega si že dolgo časa ni želela nikogar. In imela ga je tako blizu, da se ga je lahko dotaknila. Pa vendar sta bila najina svetova tako zelo daleč stran in tako zelo različna. On je bil najboljši v pošiljanju mešanih signalih, nikoli nisi vedel ali resnično misli tiso kar reče ali je vse skupaj samo še ena od njegovih šal. In ona je bila najboljša pri analiziranju svojih misli in pri drugih priložnostih. Ne glede na to kdo in kolikokrat so jo prizadeli je ona vedno našla najmanjše upanje za drugo priložnost.

In nič na svetu si ni želela bolj kot ležati poleg njega. Njuni telesi prepleteni pod goro odej, njene ustnice, ki poljubljajo vsako ped njegovega telesa, razen njegovih ustnic in njegove roke, ki božajo njeno. On, ki bi bil edini, ki bi jo videl v stanju sreče in zaljubljenosti. In ko bi prišla pomlad, bi ostali spomini na oznake, ki so jih pustile ustnice na zemljevidih njunih teles.

Ni se zavedala kako zelo je potrebovala pobeg od resničnega sveta, od neprestanega kaosa, ki jo je obdajal. Z hitrimi koraki je zakorakal po poti proti gozdu. In ko jo je objel somrak in so ji drevesa dajala zaščito pred svetom je odmislila svet, ki jo je obdajal in uživala v popolni tišini gozda. Nikogar, ki bi jo neprestano spominjal na napake, ki jih dela, nikogar, ki bi ji solil pamet. Le tišina gozda, šumenje listja pod njenimi nogami in nekje v daljavi ptičje petje, ter oddaljeno zvonjenje cerkvenih zvonov. Celo njen več dnevni glavobol je izginil. Ponovno se je počutila svobodno in srečno.

Life is for deep kisses and strange adventures.

I've spent most of my time, catching my breath, letting it go.

Tako zelo se je trudila, da bi našla nekoga, ki bi jo osrečil. Da je ob tem pozabila kako biti srečna brez ljubezni. Pozabila je tiste drobne stvari, ki so bile resnično potrebne za njeno lastno srečo. Včasih jo je že samo vonj po prihajajoči zimi ali poletju osrečil. Sprehodi med obarvanimi drevesnimi krošnjami z šumečim listjem pod nogami. Nebo, ki se je počasi a vztrajno pripravljalja na prihajajočo nevihto. In čeprav čeprav se je na vse kremplje oklepala teh malih stvari, so z časom vseeno zbledele in izginile. Postale so del vsega tistega kar je nekoč bila, ostale so del osebe kateri se nikoli ni bilo potrebo pretvarjati, da je srečna.

Poskušala je razumeti, ta nov odnos med njima. Ni bilo tako preprosto kot ali ga ima rada ali ga nima. In sovražila je dejstvo, da je vedela, da če ga obdrži v svojem življenju jo bo to mogoče ubila, ampak dovoliti mu oditi jo vsekakor bo.

Stala sta tam v njeni kuhinji, v nežni in otožni tišini. Tesno objeta kot, da so bile njune roke edina stvar, ki ju je držala pokonci. Za njo je bila samo njegova prisotnost v prostoru dovolj, da se je počutila kot da skuša dihati pod vod. On je bil edina oseba ob kateri si je dovolila čutiti, dovolila si je vtisniti v spomin vsak njegov dotik in vsako besedo. Čas, ki ga je preživela z njim je bil drugačen. Zdelo se je da on njega lahko dobi več kot samo ranjeno srce in zavržene upe.

How long has it been since someone touched part of you other than your body?

Vsekakor predolgo. In pogrešam to. Želim si to, a ob enem vem da bi vse lahko imela, če le nebi bilo mojih zidov, mojih predsodkov do ljubezni same.

Fifty shades of fucked up.

Mislim, da jo je bilo strah ljubiti včasih. Ljubezen je v njej prebudila vse neutemeljene strahove. Bila je tiste vrste punca, ki je imela rada stvari, ki so neskončne kot ocean in tiste, ki se jih je lahko dotaknila z blazinicami na svojih prstih. Nekaj, kar si lahko pogledal in v trenutku vedel kaj je, in mislim, da je zato imela težave z ljubeznijo. Kajti ljubezni se ni mogla dotakniti in se prepričati, da se nikoli nebo spremenila.

Po dolgi in neprijetni tišini je končno spregovorila "Ne verjamem v ljubezen. Nisem prepričana če obstaja. Mogoče za nekatere a zame vsekakor ne." Zresni obraz, a se ji že naslednji hip na usta prikrade tisti igrivi polovični nasmeh in z rahlim posmehom v glasu reče. "Ampak, če ti misliš da me ljubiš, je tudi to v redu." Ko izreče ta stavek, obrne svoj hrbet proti njemu in z dežnikom v roki odkoraka v deževno noč. Na sredini poti proti domu, ko se dež že skoraj umiri in proti zemlji padajo samo še drobne kapljice, zapre dežnik in nastavi svoj obraz kapljicam. Njena glava je pozna in težka, misli se kopičijo in poskuša jih urediti. Občutek ima, da čaka na nekaj kar nikoli nebo prišlo ali mogoče na nekoga za katerega, ve da bi ga morala že davno tega pozabiti. Pa vendar še vedno čaka in si ne dovoli, da bi bila z nekom več kot samo prijateljica. Ne dovoli si čustev, ki bi bila močnejša od čustev do njega. Nekako ji vedno uspe, da se z vsemi drugimi ustavi na prijateljski ravni, ker še vedno upa in čaka nanj.

In čez čas se naučiš, da ne potrebuješ nikogar, da preživiš. Kajti nihče nebo vedno tam, čeprav so obljubili, da bodo. Če ne drugega, nekega dne lahko pogledaš nekoga v oči in rečeš. Preživel sem in naredilo me je to kar danes sem.

Pravijo, da življenje nima pravil, pa jih vendar ima, čeprav samo osnovne tri. Prvega, če ne greš za tistim katerega hočeš ga nikoli ne boš imel. Drugo, če ne vprašaš bo odgovor vedno ne. In zadnjega, če ne stopiš koraka naprej boš za vedno obtičal na enem in istem kraju. Vendar kljub tem najpreprostejšim pravilom so na koncu edine stvari, ki jih obžalujemo, priložnosti ki smo jih zamudili in odložitve za katere smo čakali predolgo, da smo jih naredili.

I feel like i'm far away from this world.

I manage to destroy every, relationship, every friendship with my paranoid, over thinking, sabotaging  brain. I wish things were differen, but it's just who i am.

Moj idealen opis. Vsaj zanje čase se zdi tako, da uničim vsako stvar, ki se je dotaknem. Neprestano imam ta občutek, da vsako stvar, ki jo rečem ali naredim, naredim narobe. Zapletla sem se v igro v kateri so vsi ki me obkrožajo boljši igralci kot jaz sama. Želim si pobegniti, stran od vse drame, od vseh, ki se pretvarjajo da so nekaj kar niso.

Občutek imam, da se utapljam  čeprav me ne obkroža nobena voda. V prsih imam čuden občutek in moje dihanje je oteženo. Včasih, ko sem se tako počutila sem potrebovala samo globok vdih mrzlega zraka, ki je za nekaj kratkih trenutkov napolnil moja pljuča, sedaj ne pomaga niti to. Izgubljam se, v svojih lastnih mislih, izgubljam ljudi okoli sebe, ljudi ki so in še vedno pomenijo več kot vse drugo in ne glede nato kako močno se upiram in si želim, da se nebi utapljala na koncu dneva ostanem sama in izgubljena.