Si, in verjetno nisem edina oseba, ki si želi nekaj podobnega. Zadnji teden se ponovno vsak dan spravim pisati blog a na koncu okno za novo objavo ostane prazno in moja glava polna misli, ki si jih tako močno želim izliti na kakršno koli obliko bele podlage. Mogoče mi bo danes uspelo in okno končno nebo ostalo prazno pač pa bo ponovno polno nesmisla, ki ga imam v svoji glavi. Mogoče mi nebo in bo okno ostalo napol popisano in shranjeno v osnutke čakajoče na nov naval misli.
Kot sem že zgoraj omenila si resnično želim, da bi lahko odplavala nekaj let nazaj, mogoče v 7. razred v katerem je sedaj moja sestra. Vem, da se bo nekaterim to zdelo nesmiselno, saj si ko smo mlajši nadvse želimo odrasti, vendar začenjam verjeti, da si ko postajamo starejši vedno bolj želimo nazaj v otroštvo. V brezskrbne dni, ko smo poleti razmišljali o morju in ko nikoli nismo vedeli kateri dan je dane, ne pa sedaj ko je moja edina skrb ali se mi bo do petka uspelo naučiti vse kar moram znati za določen predmet, ker mi med letom ni uspelo.
In zdi se mi, da vsi želijo biti prijazni z menoj, ponujajo mi pomoč, mi govorijo, da bom že naredila, še vedno sem. A ko me ni imam občutek, da me imajo vsi za najbolj neumno bitje na svetu, ker se nisem mogla naučiti za tisto ubogo 2.
Some wounds we carry with us everywhere and though the cuts are long gone, the pain still lingers.
Večina naših ran se zaceli in za seboj ne pusti ničesar drugega kot brazgotino, pa vendar so le te tiste, ki ostajajo zavedno. Nas neprestano spominjajo na padce in vzpone. So skrivni zemljevidi naše življenjske zgodbe. Spet druge nosimo okoli, še dolgo po tem ko je rana že zaceljena, ampak bolečina ostaja, nas spominja kako lahko se je ujeti v trenutku.
Nikoli nisem bila in nikoli nebom ljubiteljica bolečine, ne glede na to ali je bolečina psihična ali fizična. Pa vendar, bi če bi lahko izbirala izbrala fizično. V trenutku, ko pademo ali se urežemo z nožem, so naše misli da je to nekaj najhujšega kar se nam je zgodilo, vendar po nekaj dneh bolečina izgine, ostaja samo drobna praska, ki nas naredi človeške. Čustvena bolečina je hujša, kajti ona ostaja. Ne glede na to kako dolgo je rana že zaceljena, spomin na njo vedno znova obudi čustva in neprijetne občutke in ponovno imamo občutek, da je rada nova sveža.
But every once in a while, you meet someone who's irisdescent and nothing else can compare.
Nikoli nebo pozabila načina kako so se njegove oči lesketale tistega dne, kot se lesketajo drobne dežne kapljice, ki se ujamejo v drevesne lise, ko jih obsije jutranja zarja. Vonja njegove kože in njegovih oblačil, ki je bil tako čist, da je njena glava z vsakim vdihom postala lažja in da se ji je z vsakim izdihom zdelo, da njena kolena ne bodo zdržala niti sekunde več. In nikoli nebo pozabila načina z katerim jo je pogledal, kot da bi videl naravnost v njene misli. Njegove oči so preiskovale njene kot, da bi v njih iskale še tisti droben košček njene duše, ki ji je še ostal. Zdelo se ji je, da je lahko samo z pogledom razbral, da v resnici ni bila tako zelo zakomplicirana kot se je vsem zdela. In zven njegovega glasu ko ji je rekle da je drugačna, bo za vedno ostal v njenem spominu, jo neprestano opominjal, da je bil to trenutek, ko si je ponovno dovolila čutiti.
The story is only words living inside person's head.
Smejali sta se in smejali, ločeno in skupaj, na glasi in potiho. Določeno jima je bilo, da sta ignorirali vse kar se jima je zdelo potrebno ignorirati, da sta lahko zgradile nov svet iz ničesar če nič v njunem svetu ni bilo možno rešitve. Tisto je bil najboljši dan v njunem življenju, dan med katerim sta živeli svoje življenje, brez da bi mislili na le-tega.
Samo opazovali sva zvezde in se spotikali ob stranske poti. Okušali sta besede in hodil z prekrižanimi prsti na rokah. Želeli sta si hoditi po črkah in jih z dotiki sestavljati v besede brez pomena. Ponoči sta ležali na travi in ena drugi pripovedovali zgodbe o tem, kako nebo spreminja svojo barvo. Sedeli sta in čakali na stvari, da bi se zgodile.
