We crave what we can't have.

We either sink or we swim, because we won't get another chance.

Sobo je obdajal prijeten vonj po pomarančah in cimetu, nekje v ozadju se je slišala tiha otožna melodija in edino svetlobo so sobi dajale sveče, ki so gorele na okenski polici. Ležala sem v postelji zavita v toplo odejo in zrla v papirnate ptice in zveze, ki so krasile moj strop.

Odplavala sem. Odšla sem v nek drug prostor, ker je poleg mene na moji majhni postelji ležal on. On do koga sem gojila toliko različnih čustev in občutkov, da sem včasih pozabila na vse od njih. Pa vendar so nekako vedno ostajali z mano, me neprestani opominjali na nekaj kar nikoli nebom imela. Nanj me je vezalo toliko spominov in ne uresničenih sanj, pa vendar se mi je včasih zdelo, da jih nikoli nebom imela dovolj. Mislila sem, da sem ga prenehala imeti rada, a sem spoznala da sem enostavno pozabila. Čas in oddaljenost naredita to.

Another year, lots of new dreams.

Novo leto se približuje z vrtoglavo hitrostjo, vendar jaz niti približno še nisem pripravljena zapustiti staro. Neprestano me preganja občutek, da imam še vedno preveč neporavnanih računov, preveč sanj, ki se niso uresničile zaradi moje lastne trme.

Ponovno sem se odložila, da nebom delala novoletnih zaobljub kajti le teh nikoli ne uresničim, tudi če si zastavim še tako preprosto stvar jo prekršim v prvem tednu novega leta, zato ne vidim razloga za trud. Vendar sem ob neki sliki prišla na idejo, da vedno ko se zgodi nekaj kar zaznamuje tvoje življenje, vsak dogodek, ki se ti vtisne v spomin zapišeš na list papirja in ta papir spraviš v škatlo. In ko se leto konča vzameš to škatlo prebereš vsak spomin in nato kok papirja vržeš v ogenj.

I don't care if you only love the idea of me, i'll be the best damn idea you've ever had.

Zima jo je vedno spominjala, na njen volnen pulover na tleh njegove spalnice, ko je ležala v njegovem objemu in opazovala, drobne snežinke, ki so padale proti tlom in zakrivale sledi njenih stopinj pred njegovo teraso. Ne spominja se, da bi kdaj prej imela zimo rada na način na katerega ji ima sedaj, ko v žepu svojega plašča tišči roke, na katerih koža je zaradi vetra razpokana do krvi. In ne spominja se, da bi kdaj dovolila, da ji telo otrpne, ko mrzel veter čez topel plašč prodre do njene tople kože. Edina stvar, ki je še vedno ostala je, da sovraži kako ljudje krivijo zimo in slabo vreme za praznino v njihovih srcih.

In čeprav je minilo že veliko zim od tiste, ko je vsako noč prebila v njegovi spalnici, nikoli ni našla besed z katerimi, bi lahko ubesedila vsa narejena dejanja. Besed, ki bi opisale krivico in izgubljeno ljubezen. In včasih se ji je celo zdelo da je nerazumno ubesediti čustva, za katera nikoli ni bila resnično prepričana, da so obstajala. Želela si je da nebi bil tako zelo resničen kot je bil, želela je, da bi si ga samo izmislila v glavi, vendar so rože na njenem dovozu, ki jih je posadil poletje pred tisti zimo, opominjale na to, da bil še preveč resničen.

In tako čas, preganja dekle, ki je preživelo še eno zimo v učenju kako ljubiti nekoga in na fanta, ki je mislil, da si ne zasluži nobene topline, ki je ona ni mogla ponuditi.

Those who are heartless once care too much.

Včasih se mi zdi, da imam to slabo navado, da pobiram ljudi, ki so na tleh. Poiščem košček njihovega zlomljenega srca in ga ponovno sestavim v celoto. Zdi se kot, da padam na njihovo ranljivost. Vendar, na koncu oni vedno na nek način ozdravijo in odidejo, z koščkom mene. In včasih se sprašujem, kdo bo popravil mene.

http://www.youtube.com/watch?v=SA5pPiv1Y_Y

We can be heroes, just for one day.

http://www.youtube.com/watch?v=1g2VdB4YpzQ

You see things. You understand. And you keep quiet about it.

Končno sem dočakala film, ki je od tega trenutka naprej moj najljubši. Vedno sem imela rada drame, zgodbe, ki so imele smisel z resničnim življenjem in z svetom v katerem živimo. In vedno sem se iskala v njih. V zgodbah, v igralcih oziroma njihovih vlogah. Ob gledanju sem spoznala, da nikoli nisem hotela biti ena od njih, želela sem biti nekdo svoj, nekdo drugačen v vseh možnih pogledih te besede. In on koncu filma sem se zavedala, da sem. Nekdo, ki ima svoje mišljenje, svoj svet v katerem se počutim udobno čeprav vsi drugi na njega gledajo z viška.

Regrets collect like old friends. Here to relliwe your darkest moments.

We were lost, happy to disire nothing again.

"Porivaš ga od sebe kajne? Na vse načine se trudiš in si prizadevaš, da bi ga držala na razdalji iz katere te nebi mogel raniti." In imel je prav želela si je, da bi se mu lahko uprla. Da bi rekla konce tej igri, ki jo igrata že predolgo. Počutila se je utrujeno, vsak dan znova je bila bolj utrujena neprestanega igranja, glavne vloge v njuni zgodbi. Vedno je mislila, da je on najbolj čudovito bitje kar jih je kdaj spoznala. Način, na katerega se ji je nasmehnil, kot da bi poznal vse njene umazane skrivnosti in način, na katerega jo je prijel za roko, vedno ko je le lahko. Zdelo se je, da popolnoma normalo, da se dva resnično dobra prijatelja sprehajata po mestu z sklenjenima rokama. Zaljubila se je v jutro, ko se je prvič zbudila ob njem. Nekje na sredini, med njunimi polnočnimi pogovori, ki so bili izdihani z cigaretnim dimom in premori za jutranjo kavo čeprav je bila ura le nekaj čez polnoč. In med branjem ljubezenski sporočil, ki jih je pisal na njeno telo, je spoznala, da je zaljubljena v njegovo prisotnost, in v občutek njegove prisotnosti, ne pa njega samega.