I'm probably too weird for you.

Somewhere between all of our laughs, deep talks and little fights, i fell in love with you.

Želela si ga je, na način na katerega si že dolgo časa ni želela nikogar. In imela ga je tako blizu, da se ga je lahko dotaknila. Pa vendar sta bila najina svetova tako zelo daleč stran in tako zelo različna. On je bil najboljši v pošiljanju mešanih signalih, nikoli nisi vedel ali resnično misli tiso kar reče ali je vse skupaj samo še ena od njegovih šal. In ona je bila najboljša pri analiziranju svojih misli in pri drugih priložnostih. Ne glede na to kdo in kolikokrat so jo prizadeli je ona vedno našla najmanjše upanje za drugo priložnost.

In nič na svetu si ni želela bolj kot ležati poleg njega. Njuni telesi prepleteni pod goro odej, njene ustnice, ki poljubljajo vsako ped njegovega telesa, razen njegovih ustnic in njegove roke, ki božajo njeno. On, ki bi bil edini, ki bi jo videl v stanju sreče in zaljubljenosti. In ko bi prišla pomlad, bi ostali spomini na oznake, ki so jih pustile ustnice na zemljevidih njunih teles.

Ni se zavedala kako zelo je potrebovala pobeg od resničnega sveta, od neprestanega kaosa, ki jo je obdajal. Z hitrimi koraki je zakorakal po poti proti gozdu. In ko jo je objel somrak in so ji drevesa dajala zaščito pred svetom je odmislila svet, ki jo je obdajal in uživala v popolni tišini gozda. Nikogar, ki bi jo neprestano spominjal na napake, ki jih dela, nikogar, ki bi ji solil pamet. Le tišina gozda, šumenje listja pod njenimi nogami in nekje v daljavi ptičje petje, ter oddaljeno zvonjenje cerkvenih zvonov. Celo njen več dnevni glavobol je izginil. Ponovno se je počutila svobodno in srečno.

Life is for deep kisses and strange adventures.

I've spent most of my time, catching my breath, letting it go.

Tako zelo se je trudila, da bi našla nekoga, ki bi jo osrečil. Da je ob tem pozabila kako biti srečna brez ljubezni. Pozabila je tiste drobne stvari, ki so bile resnično potrebne za njeno lastno srečo. Včasih jo je že samo vonj po prihajajoči zimi ali poletju osrečil. Sprehodi med obarvanimi drevesnimi krošnjami z šumečim listjem pod nogami. Nebo, ki se je počasi a vztrajno pripravljalja na prihajajočo nevihto. In čeprav čeprav se je na vse kremplje oklepala teh malih stvari, so z časom vseeno zbledele in izginile. Postale so del vsega tistega kar je nekoč bila, ostale so del osebe kateri se nikoli ni bilo potrebo pretvarjati, da je srečna.

Poskušala je razumeti, ta nov odnos med njima. Ni bilo tako preprosto kot ali ga ima rada ali ga nima. In sovražila je dejstvo, da je vedela, da če ga obdrži v svojem življenju jo bo to mogoče ubila, ampak dovoliti mu oditi jo vsekakor bo.

Stala sta tam v njeni kuhinji, v nežni in otožni tišini. Tesno objeta kot, da so bile njune roke edina stvar, ki ju je držala pokonci. Za njo je bila samo njegova prisotnost v prostoru dovolj, da se je počutila kot da skuša dihati pod vod. On je bil edina oseba ob kateri si je dovolila čutiti, dovolila si je vtisniti v spomin vsak njegov dotik in vsako besedo. Čas, ki ga je preživela z njim je bil drugačen. Zdelo se je da on njega lahko dobi več kot samo ranjeno srce in zavržene upe.

How long has it been since someone touched part of you other than your body?

Vsekakor predolgo. In pogrešam to. Želim si to, a ob enem vem da bi vse lahko imela, če le nebi bilo mojih zidov, mojih predsodkov do ljubezni same.

Fifty shades of fucked up.

Mislim, da jo je bilo strah ljubiti včasih. Ljubezen je v njej prebudila vse neutemeljene strahove. Bila je tiste vrste punca, ki je imela rada stvari, ki so neskončne kot ocean in tiste, ki se jih je lahko dotaknila z blazinicami na svojih prstih. Nekaj, kar si lahko pogledal in v trenutku vedel kaj je, in mislim, da je zato imela težave z ljubeznijo. Kajti ljubezni se ni mogla dotakniti in se prepričati, da se nikoli nebo spremenila.

Po dolgi in neprijetni tišini je končno spregovorila "Ne verjamem v ljubezen. Nisem prepričana če obstaja. Mogoče za nekatere a zame vsekakor ne." Zresni obraz, a se ji že naslednji hip na usta prikrade tisti igrivi polovični nasmeh in z rahlim posmehom v glasu reče. "Ampak, če ti misliš da me ljubiš, je tudi to v redu." Ko izreče ta stavek, obrne svoj hrbet proti njemu in z dežnikom v roki odkoraka v deževno noč. Na sredini poti proti domu, ko se dež že skoraj umiri in proti zemlji padajo samo še drobne kapljice, zapre dežnik in nastavi svoj obraz kapljicam. Njena glava je pozna in težka, misli se kopičijo in poskuša jih urediti. Občutek ima, da čaka na nekaj kar nikoli nebo prišlo ali mogoče na nekoga za katerega, ve da bi ga morala že davno tega pozabiti. Pa vendar še vedno čaka in si ne dovoli, da bi bila z nekom več kot samo prijateljica. Ne dovoli si čustev, ki bi bila močnejša od čustev do njega. Nekako ji vedno uspe, da se z vsemi drugimi ustavi na prijateljski ravni, ker še vedno upa in čaka nanj.

In čez čas se naučiš, da ne potrebuješ nikogar, da preživiš. Kajti nihče nebo vedno tam, čeprav so obljubili, da bodo. Če ne drugega, nekega dne lahko pogledaš nekoga v oči in rečeš. Preživel sem in naredilo me je to kar danes sem.

Pravijo, da življenje nima pravil, pa jih vendar ima, čeprav samo osnovne tri. Prvega, če ne greš za tistim katerega hočeš ga nikoli ne boš imel. Drugo, če ne vprašaš bo odgovor vedno ne. In zadnjega, če ne stopiš koraka naprej boš za vedno obtičal na enem in istem kraju. Vendar kljub tem najpreprostejšim pravilom so na koncu edine stvari, ki jih obžalujemo, priložnosti ki smo jih zamudili in odložitve za katere smo čakali predolgo, da smo jih naredili.

I feel like i'm far away from this world.

I manage to destroy every, relationship, every friendship with my paranoid, over thinking, sabotaging  brain. I wish things were differen, but it's just who i am.

Moj idealen opis. Vsaj zanje čase se zdi tako, da uničim vsako stvar, ki se je dotaknem. Neprestano imam ta občutek, da vsako stvar, ki jo rečem ali naredim, naredim narobe. Zapletla sem se v igro v kateri so vsi ki me obkrožajo boljši igralci kot jaz sama. Želim si pobegniti, stran od vse drame, od vseh, ki se pretvarjajo da so nekaj kar niso.

Občutek imam, da se utapljam  čeprav me ne obkroža nobena voda. V prsih imam čuden občutek in moje dihanje je oteženo. Včasih, ko sem se tako počutila sem potrebovala samo globok vdih mrzlega zraka, ki je za nekaj kratkih trenutkov napolnil moja pljuča, sedaj ne pomaga niti to. Izgubljam se, v svojih lastnih mislih, izgubljam ljudi okoli sebe, ljudi ki so in še vedno pomenijo več kot vse drugo in ne glede nato kako močno se upiram in si želim, da se nebi utapljala na koncu dneva ostanem sama in izgubljena.