Dan je bil resnično dober, eden tistih, ki sem jih že nekaj časa pogrešala. In večer se je začel še bol odlično kot se je dan končal. Družba ljudi, ki sem jo po dolgem času videla ponovno je žarela, povsod kamor sem se ozrla sem videla nasmejane obraze. Obujanje spominov, kod je bil v koga in v katerem razredu. Alkohol, ki ga je bilo kot vedno v prevelikih količinah je stopil v mojo glavo. Verjetno me večina ljudi, ki jih je bilo tam še nikoli ni videlo tako zelo pijane, po resnici me verjetno tudi tisti z katerimi se neprestano družimo ni. Večina njih si trenutno verjetno misli vse mogoče stvari o meni, vendar jaz nebi bila jaz če se nebi požvižgala na vse od njih. Vedno sem bolj spadal v tisto skupino ljudi, ki se ne obremenjuje z tem kaj si drugi mislijo o njih, vedno pravim da je to moje življenje in kdo če ne jaz bo vedel kaj narediti z njim. Odplavala sem, za tisti dve uri sem bila srečna. Zdelo se mi je da lahko plavam nad oblaki in dobim vse kar si želim. Pa vendar je začetna omotičnost in sreča minila in zamenjala sta ju žalost in rahel občutek otopelosti. Ko sem se ozrla koli sebe, je bilo vse kar sem opazila parčki, ki so delovali tako zelo srečni in zaljubljeni in še vse mogoče kar pride z ljubeznijo. In jaz, sem ponovno stala sama, omotična in prazna. Včasih se sprašujem če je z menoj resnično nekaj narobe, da me nikoli noben noče. Sem res tako zelo drugačna od vseh ostalih.
There's a universal truth we all have to face. Everything eventually ends.
Poletje se počasi bliža koncu, čez dobrih štirinajst dni bomo ponovno postavljeni na realna tla in potrebno bo pozabiti brezdelne poletne dni. Vendar bodo ostali spomini in ti me že sedaj počasi začenjajo razjedati. Tudi to poletje je kot vsako do sedaj spremenilo toliko stvari, nekatere na boljše druge na slabše.
Nekje globoko v sebi ponovno začenjam čutiti praznino, ki se z vsakim dnem veča in veča. In tokrat je drugače ne morem ji pobegniti, se ji upreti, ne sama in ne z glavo polno čudnih misli. Včasih sem ji lahko pobegnila, se zatekla k pisanju vendar sedaj tudi to ne pomaga več, zato je tole moje slovo, vsaj začasno. Vem da je minilo že nekaj časa od zanje objave pa vendar, sem šele zdaj zbrala moč in napisala stvari, ki me težijo. To je moja zadnja objava, vsaj do takrat ko nebom ponovno začutila potrebe po pisanju, po pobegu v svet, ki mi vedno znova polepša dan.
