Tisti občutek, ko cel dan hodiš po Celovcu po trgovinah ter potem cel večeri stojiš zunaj na mrazu. In ko prideš domov si sezuješ čevlje iz bolečih nog ter si privoščiš tuširanje z vročo vodo da ogreješ svoje telo in se potem zaviješ v svojo najljubšo pižamo in odejo ter si privoščiš jagode z nutello ter pa nachose. In nato kot medvedek zaspiš. Tako nekako je iz gledal moj včerajšni dan.
Končno sem našla verižico ki mi je resnično všeč. Podoba lastovke ki ima razširjena krila. In presenečena sem ker mi je uspelo najti točko tako sliko.
NotHiNg lEfT to SEy
Sedela je v razredu poleg njega ter z kotičkom očes pogledovala proti njemu. Srce ji je razbijalo tako močno, da je čutila vsak posamezen utrip. In dlani so bile potne. Spomnila se je svojih sanj, in na obraz se ji je prikradel nasmešek. Eden tistih nedolžnih a iskrenih za katere ji je vedno dejal, da so nagajivi ter zavajajoči. Profesorica je razlagala snov, a ona ji ni sledila, njene misli so odplavale. Bile so pri njem, pri trenutkih, ki sta jih preživela, pri obljubah.Vonj po poletju ter dejanja, ki jih je narekoval on. Do njega ni čutila ničesar in on ni ničesar čutil do nje. Besede in dejanja so bila tako pristna, tako popolna vendar hkrati tako prazna in neresnična. V njenih mislih je bila le bežna slika na to, da so bila dejanja, besede in obljube resnična. In zvok besed slovesa jo še vedno navda z dvomom, da je bilo mogoče nekaj več kot samo najboljši spomin na poletje, njena najljubša skrivnost. "Promise me, i'll never be nothing more, like just a memory." "You'll be the best memory of my summer, my favourite secret." Roko je položil na njeno, ki je počivala na mizi in ob dotiku njegove hladne roke se je zdrznila, ter se z mislimi vrnila. Vrnila se je v razred kjer je profesorica še vedno zavzeto razlagala snov, vrnila v prostor ker je bil on. Njen najlepši spomin in najboljša skrivnost poletja. In samo dotik njegove roke je bil dovolj, da je vedela, da do njega ne čuti ničesar, da je samo spomin.
In danes je ponovno ena tistih lenih in dolgočasnih nedelj v kateri ponovno nebom naredila ničesar za šolo razen fizike.
5 thing I adore!
Thing 1. Obožujem poletje, kdo ga ne. Čeprav imam rada zimo, mi je poletje ljubše. Toplo sonce, ki greje tvojo kožo, kratke hlače in majce, kopanje, vonj po sončni kermi in dolgi dnevi z toplimi večeri.
Thing 2. Obožujem knjige. Predvsem ljubezenske romane iz stoletji od 12 do 18 postavljene v Anglijo, ter znanstveno fantastiko, predvsem vampirje.
Thing 3. Spanje. Občudujem ljudi, ki lahko spijo po 2 uri na noč in so zjutraj polni energije. Jaz rabim saj 6 ur spanja na noč in še to mi ga neprestano primanjkuje.
Thing 4. Glasba. Resnično si ne prestavljam sveta brez nje.
Tnihg 5. Nutella. Ja vem kdo je pa ne.
Oh Anja bi tut to. (A)
Alice, we're not in Wonderland anymore!
Njene bose noge so se kot peresca dotikala tal, ko je tekla po gozdu. Zajec ji je prekrižal pot. Wonderland? Pritekla je na jaso, vendar ni bila tista jasa, ki jo je poznala. Bila je temačna, zavita v meglo ter tiha, na njej ni bilo tiste svetlobe, ki jo je obdajala ponavadi, in ptice niso pele svoje melodije. In na drugi stani tam ob jezeru na pomolu ni bilo njega, pač pa je ob robu jase stal zajec, bele barve. Stekla je čez travnik vendar ob drevesu ni bilo nikogar. Le zajčja luknja zraven katere je na verižici visel majhen ključek ter drobna steklenička z neko tekočino. Brez oklevanja je popila tekočino, ki je bila v steklenički, in svet okoli nje je postajala vse večji ona pa manjša. Ključek si je obesila okoli vratu in se podala v zajčjo luknjo. Padala je v luknjo dokler se z nogami ni dotaknila tal. Prebudila se je. Bila je zbegana. Luč v sobi je gorela in na postelji zraven nje je ležala knjiga, Alice v čudežni deželi. Ni vedela ali je bilo vse samo naključje ali je resnično samo sanjala. Vstala je ter stopila do omare ter nase potegnila kratko svetlo modro oblekico. Lase je pustila razmršene ter štrleče in se po prstih odplazila iz hiše. Noč je bila topla in na obzorju so se že videli prvi sončni žarki. Stekla je proti gozdu ter čez njega do jase. A čakalo jo je razočaranje. Jasa je bila svetla in skozi drevesne krošnje so že pronicali prvi sončni žarki. Trava je bila rosna in ptice so se že oglašale z svojo melodijo. Z počasnimi koraki, kot da hotela vsrkati vsako najmanjšo podrobnost tega jutra je stopila proti drevesu. Z prikrito eleganco v kateri je bilo zaznati kanček strahu je stopila okoli drevesa in spoznala, da tam ni ničesar. Ne zajčje luknje, ne stekleničke niti ključka na verižici. Bila je razočarana ker je čudežna dežela obstaja samo v njenih sanjah ter v njeni najljubši knjigi.
