Imela sem polno glavo idej, kaj bom napisala v ta blog. A so, ko se začela pisati vse nekako izpuhtele. Ta teden je bil naporen. Zato se posledično nisem ni javljala vendar me sedaj čakajo počitnice, ki jih bom izkoristila predvsem za spanje.
Kot sem že omenila je danes božični večer. In ker sva obe z sestro že dovolj velike imamo že nekaj let tradicijo, da obdarimo vsak vsakega. Dobila sem nov termofor, pižamo in pa novo budilko ker se je stara pokvarila. A najljubše iz med vseh je bilo tisto, ki je prišlo od srca.
Sedela sem na kavču in opazovala svojo malo sestro kako je odpirala svoje darilo do mami in očita. Dobila je nov radio stolp. In, ko sem jaz opirala svojega je oči rekel " Veš Anja, tvoje je manjše ker večkrat dobiš denar kot Hana." In nisem bila prizadeta ker vem, da je to res. Hana je z nasmehom na obrazu odpirala in raziskovala vsebino škatle jaz pa sem le nemo strmela v njo. Brez nasmeha. Le prazen pogled. Tak, ki ga v teh dneh večkrat opaziš v mojih očeh, vendar samo če pozorno opazuješ. Oče je opazil in me poklical k sebi. Sedel je na pisarniškem stolu. Za kratek trenutek sem se obotavljala. Vendar je bilo nekaj v njegovih očeh. Za trenutek sem zaznala iskrico obžalovanja v njegovih očeh. Vstala sem in odšla do njega, posedel me je na svoja kolena in me objel. Počutila sem se kot majhna punčka in zaželela sem si, da bi tisti trenutek trajal večno. Počutila sem se tako dobro, udobno in varno kot, da se lahko skrijem v njegov objem ter pozabim na vse kar me teži. Počutila sem se zaščiteno pred svetom. Objel me je in mi z solzami v očeh povedal, da me ima rad, da obžaluje da ne more biti boljši oče, da ga nikoli ni doma. Povedal mi je, da si želi samo, da bi bila srečna in da bi imela lepo življenje, da me naju z Hano nikoli noče izgubiti. Na koncu sva oba jokala. Tiste besede so mi pomenile več kot vsa darila, ki sem jih dobila.
Screw guys, i got my daddy.
In komi čakam jutri. Da končno vidim kaj mi je piki kupu. In strah me je.
You used to call me your Angel.
